Poetičen prikaz skrhane družine.

Roman Beckomberga: oda moji družini švedske pisateljice Sare Stridsberg večino svojega dogajanja postavi v Beckombergo, psihiatrično bolnišnico blizu Stockholma. Kompleksno grajen roman nas v sklopu treh razdelkov, t. i. osrednjih poglavij, vodi po labirintu dogajalnega časa in prostora. Glavnina dogajanja se gradi v bolnišnici duševno bolnih, mestoma pa uide tudi izven njenih zidov. Pripovedovalka romana je Jackie. Že od zgodnjega najstništva je zvesta obiskovalka Beckomberge, kraja, v katerem je zaradi alkohola in samomorilskih nagnjenj pristal njen oče Jim. Zdi se, da se dekle v bolnišnici počuti domače, njeni obiski so pogosti, tesno se poveže tudi z nekaterimi pacienti in osebjem. Tu so še njena mati, sin, bivši fant, s katerim ima otroka, a zdi se, da z njimi (razen s sinom) ne zna najti pravega stika. Roman preskakuje časovne okvire – iz preteklosti, ko se Jackie spominja življenja s starši pred ločitvijo, do sedanjosti, ko govori o obiskih v bolnišnici, pa o strahu, da bo podedovala očetove vzorce, do prihodnosti, kjer se dotakne tudi niča in smrti in do sanj, v katerih se pogovarja z mamo … Zgoščeno besedilo z nenavadnimi naslovi poglavij odraža stisko glavne junakinje, propadle odnose, nezmožnost graditve novih, trdnih odnosov, osamljenost, žalost, bolečino, a tudi upanje.

Jezik bogatijo izjemno domiselne metafore ter kratki, občasno abstraktni dialogi. Fragmentirana zgodba in občasen občutek, da se »zgodba umika zgodbi«, bi bralca utegnilo zmesti. Zdi se, da je to zgolj navidezno, zgodba je kljub časovni nelinearnosti in svoji nenavadnosti, tudi melanholiji, izredno berljiva, jasna in izraža svoje bistvo. Če ga sploh iščemo. Vsekakor drugačno, sveže.

Pisateljica je bila lansko leto nominirana za nagrado Man Booker. Za roman Beckomberga: oda moji družini je leta 2015 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Z njim smo v sklopu festivala Fabula dobili njen prvi slovenski prevod.

Jera Tavčar

nazaj na seznam