Moški koplje luknjo, da bi preživel kataklizmo, ki je zajela svet.

Svet je zajela neke vrste kataklizma, zato se glavna oseba romana, moški, odloči, da bo skopal luknjo in poskušal preživeti skrit in preskrbljen, popolnoma sam. Mogoče ga bo rešila umetnost. Gre za nekakšen antiutopični roman, v bistvu mešanico različnih žanrov. Vseskozi Blatnik v fragmentih vpleta svoje duhovite, sarkastične dodatke. Roman je poln medbesedilnih navezav in zdi se precej aktualen glede na epidemiološko situacijo.

“Včasih so govorili. Boj se vojne, ki jo vodijo filozofi. Ta samo zmaga ni dovolj. Zmago jim upraviči šele nekaj, kar jo presega. In preseganja ni nikoli dovolj – kaj je sploh lahko več od zmage? Kaj lahko osmisli ceno, ki jo je treba plačati zanjo? Torej vojna kar traja in traja in se ne izteče. … Tako je. Take vojne se ne nehajo. Boljše so te preproste vojne, nekaj je treba nekomu vzeti, pograbiš plen in stečeš proč, da ga použiješ. Za te veš, kdaj se bodo končale. Ko ne bo več česa grabiti. BLAŽEN TISTI, KI SE ZNA ZADOVOLJITI S STVARMI. BOJ SE TISTIH, KI HOČEJO VEČ.”

“Nisi nikoli prebral knjige, po kateri tvoje življenje ni več moglo biti tako kot prej?
…
Velika večina knjig je povsem odveč, povsem banalnih, kakor je povsem odveč in povsem banalna večina trenutkov našega življenja. So pa v njem tudi taki trenutki, ki nas odločilno določijo.
…
In take knjige. In ne le knjige. Obstajajo točke sprememb, do katerih je treba priti.”

Katarina Perger

nazaj na seznam