»Bil sem poklican, da bi zagotavljal pomoč, razvedrilo, sprostitev in po potrebi kakšen rezervni del. To so mi dali izjemno jasno vedeti že na samem začetku življenjske poti.«

Izjemna izpoved princa Harryja, ki je nastala v upanju, da bo tokrat slišana in da bo končno razumljen brez obsojanja.
Popelje nas v čas, ko je ves svet obstal ob Dianini smrti. Harry kar deset let po materini smrt ni verjel, da je umrla v nesreči. Velikokrat je v obupu dejala, da bi najraje kar nekam izginila in Harry je bil prepričan, da je bil to del njenega načrta, da se za nekaj časa skrije pred paparaci.
V kraljevi družini obstajajo posebna pravila glede vsega, tudi glede izkazovanja čustev. Tolažbe, objemov, sočutja ob materini smrti ni bil deležen.
Po težkem obdobju šolanja je pri enaindvajsetih letih vstopil v vojsko, kjer je prvič občutil, da je na pravem mestu in da opravlja pomembno nalogo. Bolj ko je dobil zahtevno nalogo, bolj svobodnega se je počutil. Disciplina in red sta ga naredila še močnejšega in samozavestnejšega, kmalu pa so ga novinarji izsledili prav na vseh misijah in tako je moral zaključiti svoje vojaško služenje.
Po končanem vojaškem služenju se je soočal s posttravmatsko stresno motnjo. Potlačena in nepredelana čustva so privrela na dan. Sledilo je ponovno iskanje identitete. Mediji so ga prikazovali kot najbolj neodgovornega in nesposobnega v kraljevi družini.
Nato je spoznal Meghan. Pravljica je trajala le kratek čas, saj sta bila kmalu deležna napadanj z vseh strani. Harry se je zavedal, da se zgodovina lahko ponovi in ni želel, da izgubi še eno njemu drago osebo. Rešitev je bila v pobegu iz domovine.

Petra Kadunc

nazaj na seznam