Glavni junak, Cornelius Uvimana, je profesor zgodovine, ki je bil v času pobojev v Džibutiju, sedaj pa se po štirih letih vrača domov. Priča je neverjetnim zgodbam, ki jih celo njegov um ne more dojeti. Skoraj milijon Tutsijev je bilo kruto pobitih, med njimi njegova mati in mlajša brata. Avtor nam slika njegovo prizadetost in globok sram, ker ga ni bilo v domovini. Ob srečanju s preživelimi prijatelji, Tutsiji in Hutujci, se sprašuje, kakšne posledice pušča kolektivna norost. Je genocid res posledica kolektivnega sovraštva? Koliko krivde moramo pripisati francoskim oblastem in njihovim vojaškim enotam? Kaj se je zgodilo s preživelimi? Mar življenje ob nenehnem srečevanju krvnikov in njihovih žrtev lahko sploh teče naprej?
Avtor v spremni besedi opozarja na nezainteresiranost predvsem afriških držav, ki zavračajo vsakršno zanimanje za ruandsko tragedijo. Vzrok išče v t. i. »navajenosti na nesrečo« in vsesplošni imunosti na najhujše grozote. Kar se je sprva zdelo le kot literarna izkušnja, je preraslo v učno uro iz zgodovine. Kljub preverjenim dejstvom je Murambi v prvi vrsti roman, ki vključuje rjoveče možice na obeh straneh, s sovraštvom in norostjo zastrupljene napadalce in panične, a v neposredni bližini lastne smrti osamljene žrtve, ki so prepuščene same sebi. To osamljenost in prepuščenost samemu sebi avtor spreminja v trajen opomin prihodnjim rodovom in tako zvesto sledi geslu projekta Ruanda: »Pisati, da ne bi pozabili«.
Pretresljivo branje, ki bralca ne pusti hladnega.