Prvoosebna pripoved razkriva intimno življenje v prepletu z družbeno zgodovino 20. stoletja.

Jurij Kobal je devetdesetletni upokojeni profesor zgodovine, ki se nekega dne nepremičen zbudi v bolnišnici. Njegov edini razgled je strop nad njim.
Zaide v knjižnico spominov. Prevprašuje svoje življenje in svoje izbire. Spopada se z občutki krivde in nepomembnosti. In leži, gleda v strop in tuhtanju ni konca . . . Iz bolnišnice ga premestijo v negovalno bolnišnico, obeta se mu premestitev v dom ostarelih, pričaka pa ga izpraznjena “rumplkamra” v hiši hčerine družine, kjer mu je čisto v redu, in vsakodnevni obiski negovalk. Vsi dotiki so samo še profesionalni, korektni, topline od nikoder.
Avtorica odkrito odpira temo, ki je še vedno pogosto potisnjena na obrobje – vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti.

Marta Dobravec

nazaj na seznam