Knjižničarji ocenjujemo

 
Sonjin dnevnik : beg in alija v zapisih Sonje Borus iz Berlina, 1941-1946
Borus, Sonja, 1927
ocenaocenaocenaocenaocena
Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021
263 strani
spomin
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Beg pred holokavstom skozi oči mlade Judinje.
Sonja Borus se je rodila leta 1927 v Berlinu. Oče in mati sta bila poljska državljana. Po napadu Nemčije na Poljsko so očeta – v navzočnosti Sonje – odvlekli v koncentracijsko taborišče, kjer je podlegel poškodbam. Po smrti očeta, so mati skupaj z bratom deportirali v Auschwitz, kjer so ju zaplinili. Tako kot mnoge Jude, je tudi Sonjine starše, bolj kot skrb zase gnala skrb za otroke. Brez upanja na lastno preživetje so na koncu zmogli toliko poguma, da so poskrbeli za beg otrok. Ena takih poti je vodila skozi Kraljevino Jugoslavijo. V skupini mladih nemških in avstrijskih otrok, ki se je - pod vodstvom mladega Juda iz Osijeka, Joška Indiga - podala na to pot, je bila tudi Sonja. Otroci, ki so se prebijali v Palestino in med drugim prebivali tudi v Sloveniji, in sicer na Lesnem Brdu, so danes poznani kot »otroci z Lesnega Brda«. Tu se decembra 1941 začne Sonjin dnevnik. Prvi zabeleženi datum je 17. december 1941, zadnji pa 20. maj 1946. Dnevnik je dobila v dar od prijateljice, ki je opazila njeno bolečino, vanj ji je zapisala tudi posvetilo z besedami: »…dnevnik zate, ki nimaš nikogar, ki bi se mu lahko zaupala. Zapiši vanj vse svoje misli, vse svoje želje za prihodnost, upam, da ti bo nadomestil človeka. A, draga Sonjica, prosim, zapomni si naslednji rek, drži se ga, zelo ti bo pomagal.« (str.45)

Svetu kaži le smejoč obraz,
Saj jokave oči zanj pomenijo poraz.
Četudi srce bi ti počilo,
smej se, smej – in joči tiho.

Kot v predgovoru zapiše Oto Luthar, je Sonja »… s tem, ko je v dnevnik poleg vsakdanjih, povsem običajnih dekliških težav vpisovala tudi vse svoje dvome in skrbi, morala zbrati še dodaten pogum … Ne nazadnje za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila.« Avtorica dnevniških zapiskov, danes 93-letna Šošana Harari, živi v kibucu Ruhama v Izraelu.

»In ker zgodovina ne pripada nikomur, nam zato pripada naš spomin. In tega z vso pravico delimo, branimo in ubranimo. Tako kot je Sonja Borus s svojim dnevnikom ubranila spomin na njeno celo družino, na vse berlinske Judinje in Jude.« (Str.11)

Pri nas je izšla tudi knjiga z naslovom Joškovi otroci : beg in alija skozi Evropo 1940-1943, poročilo oz. videnje tega večletnega bega judovskih fantov in deklet pred holokavstom z zornega kota Josefa (Joška) Indiga.
Prilagoditev strani