Lying on the couch : a novel
Yalom, Irvin D. (aut)
HarperPerennial, 1997
369 strani
psihoterapevtski roman
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Psihoterapevt se odloči, da bo s prvim klientom, ki bo stopil skozi vrata njegove ordinacije, v terapiji popolnoma odprt in iskren. Tu pa pride do nepričakovanih zapletov …
Naslov Yalomovega drugega psihoterapevtskega romana Lying on the Couch (napisal ga je po When Nietzsche Wept) z besedno igro duhovito nakazuje, za kaj v romanu gre – za psihoterapijo (»ležanje na kavču«) in za iskrenost/zlaganost v psihoterapevtskih in človeških odnosih nasploh. Kot bi na skrivaj pogledali v zakulisje tega, kaj se med psihoterapevtsko seanso v resnici plete v psihoterapevtovi glavi.
Yalom se že v strokovni psihiatrični literaturi močno zavzema za to, da v psihoterapiji niso najpomembnejši intelektualni uvid, interpretacija ali katarza, pač pa terapevtski odnos. Ta namreč more ljudi v terapiji spreminjati in ustvariti globoko, pristno srečanje med dvema osebama. Za razliko od romana o Nietzscheju je to popolnoma fiktivna zgodba s fiktivnimi liki (res pa je Yalom po lastni izjavi vanjo vtkal kar nekaj resničnih dogodkov iz svojega življenja). Glavni lik je psihoterapevt Ernest Lash (= »iskren« + »privezan« – kot Odisej na jambor, ko se je upiral zapeljivim glasovom siren), ki se odloči za drzen eksperiment: s prvim klientom, ki bo stopil skozi vrata njegove ordinacije, bo v terapiji popolnoma odprt in iskren. Ta klient pa je maščevalna žena njegovega klienta, ki verjame, da se je njen mož ločil od nje prav zaradi Ernestovega nagovarjanja; na tihem se odloči, da bo Ernesta zapeljala in uničila.
Za krinko nenavadnega dogajanja v tem na trenutke skorajda komičnem romanu je Yalom želel raziskati povsem resna in tehtna vprašanja: ali bi moral terapevt pred klientom zastreti svoj pravi jaz, se kazati kot prazno platno in mu ponujati zgolj interpretacijo, tako kot so to učili zgodnji psihoanalitiki? Ali pa bi bilo bolje, da je s klientom pristen in odkrit? Naj klientu razkrije lastna občutja in izkušnje? Kakšnih pasti se lahko nadeja, če bi se odločil za slednje?
Yalom se že v strokovni psihiatrični literaturi močno zavzema za to, da v psihoterapiji niso najpomembnejši intelektualni uvid, interpretacija ali katarza, pač pa terapevtski odnos. Ta namreč more ljudi v terapiji spreminjati in ustvariti globoko, pristno srečanje med dvema osebama. Za razliko od romana o Nietzscheju je to popolnoma fiktivna zgodba s fiktivnimi liki (res pa je Yalom po lastni izjavi vanjo vtkal kar nekaj resničnih dogodkov iz svojega življenja). Glavni lik je psihoterapevt Ernest Lash (= »iskren« + »privezan« – kot Odisej na jambor, ko se je upiral zapeljivim glasovom siren), ki se odloči za drzen eksperiment: s prvim klientom, ki bo stopil skozi vrata njegove ordinacije, bo v terapiji popolnoma odprt in iskren. Ta klient pa je maščevalna žena njegovega klienta, ki verjame, da se je njen mož ločil od nje prav zaradi Ernestovega nagovarjanja; na tihem se odloči, da bo Ernesta zapeljala in uničila.
Za krinko nenavadnega dogajanja v tem na trenutke skorajda komičnem romanu je Yalom želel raziskati povsem resna in tehtna vprašanja: ali bi moral terapevt pred klientom zastreti svoj pravi jaz, se kazati kot prazno platno in mu ponujati zgolj interpretacijo, tako kot so to učili zgodnji psihoanalitiki? Ali pa bi bilo bolje, da je s klientom pristen in odkrit? Naj klientu razkrije lastna občutja in izkušnje? Kakšnih pasti se lahko nadeja, če bi se odločil za slednje?
