Roman Ministrstvo za prihodnost se začne z dramatičnim uvodom, ki je postavljen le nekaj let v prihodnost, in nazorno opiše vročinski val, zaradi katerega v Indiji v enem tednu umre 20 milijonov ljudi. Avtor ustvari svojo vizijo prihodnosti in vse upe polaga v novoustanovljeno organizacijo, ki ima nalogo rešiti svet za prihodnje generacije. Na njegovo čelo postavi zavzeto Irko, ki mora z omejenimi finančnimi sredstvi ozavestiti svet v nujnost popolnega razogljičenja, trajnostnega kmetijstva in monetarnih ukrepov. Priča smo številnim strategijam in ukrepom, med katerimi se nekateri izkažejo za neučinkovite, drugi za moralno sporne in celo kaznive.

Zavedanje o segrevanju Zemlje je v današnjem času zaradi podnebnih sprememb postalo očitno in čeprav gre za ekstremen prikaz apokalipse, je tak scenarij, kot je opisan v romanu, precej verjeten. Delo je torej mogoče brati kot aktualno zgodbo in hkrati poziv k ukrepanju, s poudarkom na aktivni udeležbi vsakega posameznika. Skozi roman veje zavedanje, da so največje ovire pri izvedbi tehničnega načrta za okrevanje Zemlje predvsem politične narave. Nasproti aktivistom namreč stojijo podjetja in vlade, ki z uvedbo ničelnega ogljikovega odtisa največ izgubijo.

Zaradi mračnega scenarija je branje vse prej kot spodbudno, s prikazom tehničnih rešitev zmanjševanja toplogrednih plinov uvede celo znanstveni pristop, a se kljub krutosti situacije izteče dokaj optimistično in ponuja premislek o pomembnosti ukrepanja tukaj in zdaj, ker bo jutri lahko že prepozno.

nazaj na seznam