»Toda družina je pomembna. Družina te opominja, kdo si. Od kod izviraš. Tvoji te imajo vedno radi, tudi takrat, kadar se sam nimaš. Tudi kadar jim ni všeč, kar počneš ali kakršen si … Družine niso popolne. Ampak so to, kar imaš. Karkoli že to je.« (str. 3

Oko pritegne privlačna naslovnica romana, ki vzbudi pričakovanja po prijetni, sproščujoči vsebini za njo. In res, roman je pravšnji za poletne dni, za vse, ki si zaželijo lahkotnejšega branja brez večje tragike. Charlie, osamljeni vdovec, je na pragu 80. rojstnega dne. Praznovanje jubileja si zamišlja skupaj s svojimi odraslimi otroci in njihovimi družinami. Predvsem v želji ponovnega snidenja, utrjevanja družinskih vezi in skupnega oddiha najame idilično podeželsko vilo. Ve, da vsak od njegovih odraslih otrok nosi svojo prtljago, ki mu jo je na ramena zadala teža življenja. Preživljanje desetih skupnih dni (ponovno) odpira rane pri vsakem. A ob opori družine se marsikatera hitreje zaceli.

Ker pisateljica kar sproti sestavlja koščke zgodb, ne pričakujemo nenadnih preobratov. Pogosto servira z najmanjšimi podrobnostmi in stremi k enopomenskemu zaključku. A kljub temu zgodba lepo teče in je primerna za vse, ki si želijo »dati možgane na pašo«.

Jera Tavčar

nazaj na seznam