Delo je delno biografski roman, v ospredju pisanja je Kogojeva omračitev uma, njegova duševna bolezen. Skladateljevo postopno pogrezanje v opešani notranji svet se tekom romana ves čas prepleta z izseki biografskih zgodb psihiatra dr. Janeza Kanonija in njegove žene, Marije Kogoj. Le malo pa izvemo o obdobju njegovega ustvarjanja, o veličini njegovega ustvarjanja.

Marij Kogoj se je rodil leta 1892 v Trstu, umrl pa leta 1956 v Ljubljani. Svoj ustvarjalni višek je dosegel z opero Črne maske na dramsko besedilo ruskega pisatelja Andrejeva. Vsebina drame je precej grozljiva: prikazuje blodnje človeka, ki se bori sam proti sebi, proti svetu, proti vsemu. »Črne maske so bile besedilo, ob katerem je Kogojev genij dosegel višek, ki ga doslej na opernem odru med Slovenci nihče ni presegel,« piše glasbeni kritik Borut Loparnik. Kmalu po dokončanju opere se je skladatelju omračil um. Motnje zavesti so mu preprečile, da bi lahko skladal še naprej. Niti roke ga niso več ubogale, lahko je samo kracal po notnem zvezku. Tudi notni zapis na osemsto petnajst strani obsegajoči partituri Črnih mask proti koncu kažejo, kako težko je v ustvarjanju vztrajal do konca. Pisava je vijugava, komaj berljiva.
Ves čas njegove bolezni mu je ob strani stala žena. Marija Kogoj je bila razumna in čustvena ženska, ki je svojega bolnega moža razumela in spoštovala in ob njem neizmerno trpela.

»Njen svet je bil kakor njegov: samotarski, mučeniški. On je bil tam daleč, zaprt, izmučen in odtujen. Ni ga bilo doma, ni bil ob njej in sinovih, ni ga bilo več v glasbenem svetu, ljudje so nanj pozabili, pozabili na njegovo delo. V strokovnih krogih so se včasih še spomnili nanj, vendar ti glasovi niso segli do nje. Tudi ona je opustela. Po treh desetletjih stalno ugašajočega stika in odnosa je posedala poleg njega, ga držala za roko, pa v njem ni več bilo nobenega odmeva. Želela si je, da se nikoli ne bi lotil komponiranja te opere, da ga ne bi posrkalo v past tega teksta, ki je priromal na Slovensko bogsigavedi od kod. Dali so mu priložnost, on pa je verjel vase, kakor mora verjeti vsak umetnik. In uspelo mu je in spodletelo mu je. Vse ovacije so bile zaman, izzvenele so, izginile so, ostala je groza zaradi napisanega, zaradi ponovno doživetega. Črne maske so postale življenje njenega moža.« (str.67)

nazaj na seznam