V pričujoči razpravi nas vodi skozi tri večja poglavja, in sicer hotena nevednost v filozofski zgodovini v prvem poglavju ter preučevanje vzrokov in različnih pojavnih oblik hotene nevednosti v drugem poglavju. Tretje poglavje je posvečeno etiki, v njem pa obravnava različne primere hotene nevednosti v povezavi z okoljsko problematiko, problematiko etike živali in problematiko družbe.

Grušovnikova monografija sporoča, da nevednost ni vedno posledica neizobraženosti in neinformiranosti, pač pa je lahko posledica volje, hotenja ali želje. Težava spoznanja je torej lahko povezana s tem, da resnice, ki jo bodisi slutimo bodisi zanjo že nekako vemo, ne želimo spoznati. Ostati želimo nevedni. Kar je tudi osnovni namen avtorjevih raziskovanj. Namreč, pokazati, »da ljudje nismo zgolj radovedna bitja, ki bi si nenehno prizadevali spoznati resnico, pač pa tudi posameznice in posamezniki, ki se resnici pogosto izogibljemo. Torej, naša nedejavnost, manko moralnega ravnanja in primernih ukrepov, ki bi sanirali kakšno krivico, ni posledica naše slabe informiranosti, pomanjkanje vednosti, pač pa včasih povsem odkritega izogibanja resnici.« (str.246)

nazaj na seznam