Zakaj je dobro, če ne kar nujno brati (analogne) knjige

Miha Kovač (ki sicer zagotavlja, da ni tehnofob in da ima zaslonske medije enako rad kot knjige) ugotavlja, da smo v Sloveniji še nedavno verjeli, da je pisana beseda temelj naše nacionalne identitete. Ker pa je v zaslonskih medijih na voljo več lažje dostopnih vsebin kot v tiskanih knjigah, vedno manj verjamemo v moč knjig, hkrati pa so se spremenile tudi bralne navade. Zato se je po njegovem prav vprašati, zakaj sploh brati knjige in zakaj knjige povezovati z nacionalno identiteto. Ta knjiga ob desetih najpogostejših razlogih, zakaj Slovenci ne beremo/berejo, ponuja deset razlogov, zakaj je dobro in celo treba brati.
Z branjem si seveda širimo besedišče. Ali pa vemo, da so nove besede, stare besede z novimi pomeni in nove miselne povezave osnovni pogoj za ustvarjalno mišljenje in je zato globoko branje najboljša miselna vaja (in obratno: da če ne razumemo [samo] treh odstotkov besed v besedilu, ne razumemo celotnega besedila)? Da z dobrim, veščim (beri: avtomatiziranim) branjem »vidiš in slišiš več« (s tem namreč sprostimo miselne kapacitete predvsem za razumevanje prebranega)? Da raziskave kažejo, da je način branja odvisen tudi od pisne/bralne podlage – da (zlasti neleposlovna, daljša, zahtevnejša) besedila razumemo bolje, če jih beremo na papirju, ne z zaslona? Nam kaj pove razlikovanje med branjem s preletavanjem (skimming), vživetim in globokim branjem? V zaslonskem okolju nam grozi, da bo, če bomo sprejeli preletavanje informacij za privzeti način branja, to »povozilo« našo zmožnost trajnejšega globokega branja, ki ga ne bomo zmogli niti takrat, ko bomo brali tiskano knjigo. Predvsem pa se z branjem naučimo misliti s svojo glavo. Ne gre samo za intelektualno razumevanje: z branjem leposlovja(!) bistveno bolje razvijamo empatijo – razumemo druge ljudi in se znamo vanje vživljati, s tem pa znamo z njimi zadovoljneje živeti.
Bistven pa se mi zdi podatek, da so v življenju uspešnejši otroci, ki odraščajo v beročem okolju. V Sloveniji smo po rezultatih raziskave o bralni kompetenci na repu razvitih držav: kar četrtina odraslih ima težave z razumevanjem enostavnih besedil. Pri otrocih je ta podatek boljši, zato pa imamo podpovprečno število otrok (9 %!) z najvišjo ravnijo bralne pismenosti (ko so otroci sposobni »kritično oblikovati in vrednotiti hipoteze na podlagi specifičnega znanja« ter temeljito in podrobno razumeti vsebinsko ali oblikovno nenavadno/neznano besedilo, ki je pojmovno v nasprotju s pričakovanimi). In kaj bi rekli na ugotovitve raziskav, da so države z dobrimi bralnimi navadami inovativnejše, srečnejše in bogatejše od držav, kjer ljudje ne berejo?
Vredno in nujno branje za vsakogar, ki hoče misliti s svojo glavo.

Rudi Meden

nazaj na seznam