Knjiga, ki ruši tabuje.

»Nekoč mi je moja verna sestrična povedala zgodbo. O dekletu, ki je pripravljalo piščanca tako, kot ga je pripravljala njena mama, ta pa ga je pripravljala tako kot njena mama: da je piščancu , preden ga je dala v lonec, vedno zvezala noge. Ko je dekle vprašalo mamo, zakaj zaveže noge, ji je mama rekla: Tako je delala moja mama. Ko je dekle vprašalo babico, zakaj dela tako, je babica rekla: Tako je zmeraj naredila moja mama. Ko je vprašala prababico, zakaj je važno, da piščancu zvežeš noge, je ta odgovorila: Ker drugače ni šel v moj lonec. Mislim, da porajanje otrok občutim kot nekaj podobnega: kot nekoč nujno, zdaj pa sentimentalno gesto.« (str.53)

Gre za roman, filozofski roman, se pa delno bere kot dnevnik. Pripovedovalka, v kateri prepoznamo pisateljico, avtorico, je v drugi polovici tridesetih, odločiti se mora ali bo imela otroka. Skozi celotno delo razmišlja o materinstvu, o tem, ali imeti otroka ali ne, o tem, ali so otroci še vedno nujnost ali so postali le sentimentalna gesta. Ob tem je brez zadržkov do ene in druge možnosti, ne postavlja se na nobeno stran. Sprašuje sebe in druge o smislu roditi otroka. Da bi na koncu ugotovila, ali si želi otroka ali ne. Postavlja si vprašanja, kot recimo: Kako bo otrok spremenil njeno življenje? Kako bo materinstvo spremenilo njen odnos s partnerjem? Razmišlja tudi o pričakovanjih, ki jih ima do žensk družba. Dvomi, sprašuje se o vrednotah, ki so bile za ženske dolgo samoumevne. Danes je dvom o materinstvu morda še vedno tabu. Še večji tabu je, če ženska pove, da si otrok ne želi.

Pomembno branje za vse, ki se soočajo s tem dvomom, z vprašanjem oziroma razmišljanjem o tem, ali imeti otroke ali ne.

Zala Hrast

nazaj na seznam