»In takrat so stvari postale čudovite.«

Michel Butor je bil francoski pesnik, profesor, esejist, umetniški kritik, prevajalec in pisatelj, poznan po t. i. novem romanu. Predvsem pa je bil strasten popotnik, ki so mu spomini na mesta kot hrana, kot je večkrat zapisal. Leta 1958 jih je zbral in v eksperimentalnem besedilu dolgih stavkov, ki se lomijo v odstavke, opisal svoje doživljanje Kordove, Istanbula, Soluna, Delfov, Malie, Mantove, Ferrare in Egipta. Čeprav je delo že zaradi časovne oddaljenosti zanimivo, je avtorjev pristop še vedno osvežujoč: Butor krajem postavlja vprašanja in ta mu jasno odgovarjajo skozi sloje arhitekture (tudi z enim nadvse osupljivim naključnim srečanjem). Največ besed nameni prav Egiptu, kjer je služboval kot profesor francoščine v zadnjem letu vladanja kralja Faruka. Duh tega kraja je razširjal njegov pogled s tisto najbolj oddaljeno zgodovinsko in zato toliko bolj čarobno danostjo – ki iz skoraj pozabljenih globin še vedno sega do nas, sodobnih Evropejcev (našim razdiralnim težnjam navkljub).

Elkana Angelova

nazaj na seznam