Knjižničarji ocenjujemo

 
Zaplankarji
Joža Vovk
ocenaocenaocenaocenaocena
avtor v samozaložbi, 1941
115 strani
slovensko prozno leposlovje, (mladinske) humoreske
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Humoreske o (slovenski, občečloveški) zaplankanosti, neumnosti in omejenosti
Knjiga je izbor humoresk, ki jih je Vovk od 1932 naprej objavljal v več različnih listih (zlasti Vrtcu). Že njihov naslov in ime vasi, kjer se zgodbe dogajajo (Zaplanke), govorita, da v njih avtor hudomušno smeši človeško neumnost in omejenost (»zaplankanost«), tako kot jo Fran Milčinski v veliko bolj znanih Butalcih (ki pa so izšli v knjižni izdaji šele 1949). Nekatere zgodbe sploh spominjajo nanje (npr. Kako so Zaplankarji luno gasili, Kako so Zaplankarji tatu lovili, Kako so Zaplankarji jame kopali), zadnja, Kako so Zaplankarji visok obisk sprejeli, pa denimo spominja na prigodo Legatovega Tončka v Bohinju (1935), morda se po njej celo zgleduje.
Zgodbe sicer niso slogovno in pripovedniško tako izbrušene kakor Milčinskega zgodbe o Butalcih, včasih katera na koncu izzveni nekoliko v prazno; vseeno pa so vsebinsko v marsičem znova aktualne (župan!), poseben čar pa so tudi rahlo arhaični predvojni jezik in izvrstne ilustracije Hinka Smrekarja. Treba je opozoriti, da je Joža Vovk (1911-1957) za naše bralce zanimiv tudi z domoznanskega vidika: rodil se je v Češnjici pri Kropi, pokopan pa je na Ovsišah pri Podnartu; bralci ga najbrž poznajo predvsem po črticah Naš Buček.