Knjižničarji ocenjujemo

 
Anatomija človekove uničevalnosti
Erich Fromm
ocenaocenaocenaocenaocena
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013
Esenca
603 strani
socialnopsihološka, psihoanalitična študija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
"Temeljna študija o izvorih človekove agresivnosti in uničevalnosti
Ericha Fromma poznamo po Zdravi družbi, Človekovem srcu, Umetnosti ljubezni in življenja, Človeku za sebe in Imeti ali biti. Anatomija je po pravici izšla v zbirki Esenca, saj res sodi v nabor temeljnih humanističnih knjig, čeprav je nastala že 1973.

Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem Fromm predstavi instinktivistični, behavioristični, psihoanalitični in environmentalistični pristop k razumevanju agresivnosti. V drugem pa predstavi dokaze proti tezi instinktivistov. Z dokazi iz nevrofiziologije, vedenja živali (teritorialnost, dominantnost, odnos do tujcev), paleontologije in antropologije (primitivni lovci) postavlja trditev, da destruktivnost človeku ni prirojena in da je človek genetsko nepripravljen za psihologijo prevlade in podreditve; to je le prilagoditev na družbeni red, ne pa njegov vzrok.

V tretjem delu Fromm sistematizira vrste agresivnosti in destruktivnosti. Najprej predstavi vrste benigne agresivnosti (psevdo-, samoasertivno, konformistično, koristno agresivnost). Ugotavlja, da je eden najpogostejših vzrokov za agresivnost pohlep, ki je šele z razcvetom kapitalizma, ko so pohlep racionalizirali kot koristoljubje, postal ključni motiv; z napredkom civilizacije pogostnost in krvavost vojn – nasprotno pričakovanjem – naraščata, destruktivnost civiliziranega človeka pa so začeli projicirati na človekovo naravo in tako zgodovino pomešali z biologijo. Po Frommovem mnenju človeško motivacijo predstavljajo predvsem različne značajske strasti. Na eni strani je težnja po ljubezni, nežnosti, solidarnosti in resnici, na drugi pa težnje po nadzorovanju, podreditvi, uničenju, narcizmu, pohlepu in zavisti. Empatija in ljubezen sta naravno vgrajeni v človekov možganski sistem. Čeprav so za to, da ti biološko vgrajeni goni niso postali in ostali dominantni, v veliki meri krive družbene okoliščine, pa sta kljub vsemu močna dejavnika tudi človekov razum in volja: »Ni zgodovina ustvarila človeka – človek je v procesu zgodovine ustvaril sebe.«

Nazadnje Fromm predstavi še vrste maligne agresivnosti: krutost, destruktivnost, sadizem z dvema kliničnima primeroma (Stalin kot primer neseksualnega, Himmler pa analno-zbiralskega sadizma) in nekrofilijo s kliničnim primerom Hitlerja.

Več kot dobrodošla knjiga za vse bralce, ki bi radi sami sebe spoznali še malo bolje, ki nočejo odgovornosti za svoja dejanja prelagati na koga/kaj drugega – niti na neobvladljive vzvode dednosti, vse, ki bi radi pogledali pod pokrov sodobne civilizacije in jih zanima, kako bi lahko ta delovala bolje, bolj človeka vredno in človeku prijazno. --- Vse pohvale prevajalki Ireni Duša za berljiv, tekoč in vseskozi zlahka umljiv prevod tako zahtevnega dela. Če pa si kdo želi prebrati še kaj sorodnega, priporočam Princip človeškosti: zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelovanju (napisal Joachim Bauer).