241 strani
znanstveno-religiološka študija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Razpravo o odnosu med znanostjo in vero/religijo začenja z ugotovitvijo, da izjave znanstvenikov niso nujno izjave znanosti in da pravo nasprotje ni med tema dvema, pač pa med naturalističnim oziroma teističnim svetovnim nazorom. V resnici se je torej treba vprašati, kateri pogled na svet se najbolj ujema z znanostjo. V jedru vseh znanosti je namreč prepričanje, da je vesolje urejeno, tako da je monoteistični nazor v resnici zgodovinski temelj moderne znanosti. Skozi knjigo nam Lennox lucidno pripoveduje o tem, kako je ravno zaradi znanosti toliko trdneje prepričan o obstoju Boga in o tem, da je vera v vsemogočnega Boga ne le razumsko podprt, pač pa tudi najustreznejši sklep, ki ga lahko človek izpelje iz vsega, kar nam znanost ve povedati o človeku znanem snovnem vesolju.
Natančneje se Lennox loteva vprašanja o zgodovini, dometu, razsežnostih in omejitvah znanosti (v odnosu do filozofije, literature, umetnosti, glasbe in zlasti morale), kozmologiji, antropičnih »naključjih« (»kakor da bi vesolje nekako vedelo, da prihajamo«), o naravi in dometu evolucije, mikrobiologiji (kompleksnosti žive celice), izvoru življenja, genskem zapisu in njegovem nastanku, o možnosti, da bi se informacije, ki so vanj zapisane, naključno izoblikovale same od sebe (življenje vključuje kompleksno zbirko digitalnih podatkov v obliki DNK, edini znani vir takšne jeziku podobne kompleksnosti pa je razum; teoretična računalniška znanost nakazuje, da neusmerjeno naključje in nujnost ne moreta proizvesti jeziku podobne kompleksnosti) in še marsičem.
Knjiga se odlikuje po uravnoteženem argumentiranju in po izčiščenem, gladko berljivem prevodu.