Knjižničarji ocenjujemo

 
Apokrif
Rebula, Alojz
ocenaocenaocenaocenaocena
Mladika, 2020
158 strani
literarizirana adaptacija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
V obliki apokrifa literarizirane, domišljijsko predelane evangeljske zgodbe o Jezusu in njegovih sodobnikih
apokríf -a m 'nepristen, ponarejen, nekanonični spis'
Alojza Rebula poznamo po njegovem obsežnem pisateljskem, dramaturškem, esejističnem in prevodnem opusu, v katerem je vedno znova posegal po antični, krščanski/verski in svetopisemski tematiki (spomnimo se, da je prevedel tudi enajst knjig za slovenski standardni prevod Svetega pisma).
Svetopisemske, natančneje novozavezne evangeljske tematike se najizraziteje loteva ravno v posmrtno izšlem Apokrifu. Z njim dogajalno in miselno vsebino četverih evangelijem prelije v eno samo pripoved, v kateri po odlomkih niza posamezne zgodbe vse o Marijinega oznanjenja pa do dogodkov po Jezusovem vstajenju. Pri tem se, kakor sam zapiše v spremni besedi, ne naslanja toliko »na sporočila štirih evangelistov, ampak na njihovo zamolčevanje«, torej na tisto, kar v skopo ubesedenih evangelijih ostaja neizrečeno, neizpovedano, vse to pa s sklicevanjem na pisateljsko svobodo izrazito zabeli in literarizira z lastno domišljijo, z modrovanjem in zlasti spraševanjem o večnih bivanjskih vprašanjih o smislu življenja in o trpljenju in zlu na svetu. Pri tem ga bolj kot samo dogajanje zanima psihološki lik Jezusa in drugih evangeljskih oseb, njihovi značaji , to, kaj bi ti mogli misliti, reči in storiti. Pripoved tu in tam začini tudi s humorjem in napol zakritimi namigi na današnje dogajanje in današnja pereča teološka vprašanja.
Tvegano predelavo temeljnega besedila avtor skromno pokomentira z aforizmom, češ da »tudi manjvredna rast lahko govori o plodnosti humusa«.
Prilagoditev strani