Knjižničarji ocenjujemo

 
Pisatelj Karel Mauser : biografska pripoved
Pibernik, France
ocenaocenaocenaocenaocena
Mohorjeva družba, 2018
Družinske večernice ; zv. 75
240 strani
biografski roman
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Avtor, profesor slovenske književnosti France Pibernik odkriva zastrte zgodbe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v povojnem komunističnem sistemu nezaželjeni. Med njimi je tudi Karel Mauser.
Karel Mauser je bil rojen 11. avgusta 2018 na Bledu, v Zagoricah št. 62. Mati je bila domačinka Helena Trillar iz obrtniške ključavničarske družine. Oče Franc je bil orožniški podstražnik iz vasi Russbach na Kočevskem. Na Bledu sta bila rojena starejši brat Franc in mlajši Emil.
Karlovo nežno otroštvo je povezano s spomini na ljubečo babico. Leta 1921 se je družina selila k Daneju v Gorje in Karel je tam obiskoval prvi razred. Leta 1925 je družina dobila stanovanje v Matijevčevi bajti v Podtaboru v Podbrezjah. Šolal se je na Gimnaziji Kranj, vmes se je družina selila v Gorenje pri Kranju in nato na Primskovo.
Prve pesmi je objavil v reviji Mladika. 1938 se je vpisal na realko v Ljubljani. Na Karlovo literarno ustvarjanje sta vplivala profesorja slovenskega jezika France Tomšič in France Vodnik. Po gimnaziji si je zastavil vprašanje, postati zdravnik ali duhovnik. Na Karla sta močno vplivala župnik Franc Gornik z Bleda in župnik Janez Kramar iz Ribnega. Vpisal se je na bogoslovje ravno pred začetkom druge svetovne vojne. V času italijanske okupacije Ljubljane je nadaljeval študij. Prijateljeval je z učiteljiščnico Ivico Fabiani, sestro kaplana Rafka Fabianija s Primskovega. Njune poti se se kasneje razšle.
Najbolj je Mauserja zaznamoval partizanski napad na Turjak in poboj ranjencev 20. septembra 1943. Na Turjaku je kot bogoslovec pomagal ranjencem. Zgodbo o Turjaku je opisal v povesti Ljudje pod bičem, ki je doživela 3 inačice. Na procesu proti zločincem (12.10. 1943) je moral kot večina drugih duhovnikov podpisati izjavo, da ne bo deloval zoper narodnoosvobodilno gibanje. Zatočišče so mu dali beli menihi v Stični. V Ljubljani je 1944 zbolel na ledvicah. Izstopil je iz semenišča in začel delati v Ljudski tiskarni. Krajše zgodbe je objavljal v časopisu Slovenski dom. Poročil se je s trgovko Mimi Habjan. Pri Mohorjevi družbi je 1944 z urednikom Jankom Modrom pripravljal povest Domačija v globeli, a ni izšla. V reviji Rast je leta 1945 izhajala povest Ugaslo ognjišče.
Karel se je z ženo zatekel v Kranj, kjer se mu je rodila hčerka Helena. Želel je z družino oditi naprej na Koroško, a je zbolel. 20. decembra 1945 so nove oblasti izgnale kočevske Nemce. Tudi družino Mauser je doletela ta usoda (oče, mama, Karel s svojo družino, brata Emil in Otmar, sestra Julka). Poskusili so jih sprva izgnati pri Ratečah, nato so jih preko Maribora in Hodoša izgnali v sovjetsko cono. Preko Monoštra so prišli v avstrijsko zbirno taborišče Rottenmann. V taborišče Peggetz pri Lienzu je odšel le Karel z družino, tam so sprejeli le 1500 Slovencev. Karel je pisal zgodbe za Koroško kroniko in povest Rotija je nastala tam. Kasneje je Karel z družino potoval v taborišče Spittal ob Dravi, kjer so sprejeli 4500 Slovencev.
Čez dan je opravljal težaška dela, ponoči je pisal. Povesti Kaplan Klemen in Ljudje pod bičem sta nastali v težkem času izgnanstva. Svoje povesti je pošiljal Tinetu Debeljaku v Argentino. Mauser je sodeloval s Slovensko katoliško akcijo, zato se je 1948 prijavil za izselitev v Argentino, kasneje je želel celo v Avstralijo. Ko so čezoceanske države odprle kvote za sprejem beguncev in izgnancev iz Evrope, so se Mauserjevi podali v Združene države Amerike, v La Salle, država Illinois, jugozahodno od Chicaga. Karel je delal v pralnici tamkajšnje bolnice. Naslednja je bila selitev v Cleveland, kjer je delal v jeklarni svedrov. Za njim sta prišla mati in brat Emil, brat Otmar je odšel v Toronto (Kanada).
Karel in Mimi Mauser sta ustvarila dom, rodil se jima je še sin Klemen in hčerka Marjetka.
Karel Mauser je sodeloval s slovenskimi emigrantskimi pisatelji in pesniki, Tinetom Debeljakom, Stankom Kociprom, Zorkom Simčičem, Radom Jurčecom, Vinkom Beličičem. Objavljal je v dnevniku Ameriška domovina in pri koroški Mohorjevi družbi.
1966 je obiskal Št. Jakob na Koroškem, na domovino je pogledal preko Ljubelja, obiskati je ni mogel. 1969 in 1972 je obiskal argentinske Slovence, ki so cenili njegove povesti Rotija, Razdrto gnezdo, Jerčevi galjoti, Izgubljeni sin, Ugaslo ognjišče, Ljudje pod bičem, Ura s kukavico, Mrtvi rod, Prekleta kri, Le eno je potrebno: roman o škofu Frideriku Baragi, Večna vez, Velika rida, Pšenični klas, Jamnik, Zemlja, Puntar Matjaž, Pomlad v Črepinjeku, Na ozarah, Srce nikoli ne laže ter pesniška zbirka Zemlja sem in večnost.
Karel Mauser je umrl po operaciji srca v 59. letu starosti, 21. januarja 1977.
Tine Debeljak, dober poznavalec Mauserjevega dela je zapisal v tedniku Svobodna Slovenija: »Umrl je pisatelj in pesnik varuh slovenske tradicije, narodne in verske, prosvetni delavec in organizator, glasnik emigrantske usode in miselnosti in umetnik.«