Knjižničarji ocenjujemo

 
Zablode psihoterapije
Masson, Jeffrey Moussaieff, 1941
ocenaocenaocenaocenaocena
UMco, 2007
Zbirka Preobrazba
415 strani
kritična študija o psihoterapevtiki
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Kratka zgodovina psihoterapevtike in poglavitni razlogi, zakaj naj bi bila vsakršna psihoterapija nepotrebne ali sploh škodljiva
Jeffrey Moussaieff Masson (ki ga Slovenci od prej poznamo po knjigi o čustvenem življenju živali Ko sloni jokajo, pozneje pa smo v prevodu dobili tudi njegovo Končno analizo o tem, »kako postati in ne ostati psihoanalitik«) se je usposabljal za psihoanalitika in bil kot tak 1978 sprejet v Mednarodno psihoanalitično zvezo – do 1988, ko se je psihoanalizi odpovedal.
V knjigi govori o tem, zakaj je po njegovi (tudi strokovni) sodbi kakršna koli oblika psihoterapije škodljiva; meni, da je sploh sama ideja psihoterapije napačna. Skeptičen je glede vsakogar, ki služi denar s trpljenjem drugega. Ne strinja se z delitvijo ljudi na »duševno bolne«, ki potrebujejo »pravo zdravljenje« s psihiatričnimi zdravili, in preostale ljudi, katerim zadostuje samo pogovor. Nasploh ne verjame v medicinsko oznako »duševna bolezen«.
Po njegovem je sporno, ali se je kateri koli terapevt sposoben resnično odzvati na nesrečo drugih, in se sprašuje, ali se je mogoče naučiti značajskih lastnosti, ki jih od psihoterapevtov pričakujemo (sočutje, prijaznost, toplino, resnicoljubnost, poštenost), oziroma kdo naj bi jih glede tega ocenil. Masson trdi, da kljub zatrjevanju, da vedno delajo »pacientu v prid«, psihoterapevti pacientom v resnici vsiljujejo lasten pogled in, kar je še hujše, večinoma verjamejo, da razloge za trpljenje izzovejo pacienti in so zato ti sami vsaj deloma odgovorni zanje. S tem pa se terapija sprevrača v zatiranje.
Kot tipičen primer navaja zlorabo otrok, katere obstoj so do takrat v vseh strokah zanikali. Zanimivo je, da je, denimo, Freud prvotno prepričanje o resničnosti pripovedi v otroštvu zlorabljenih žensk umaknil. Tudi on je kljub svojim revolucionarnim dognanjem le nadaljeval izročilo, ki se ni začelo šele pri njem. Glavne značilnosti te tradicije so bile »usmerjenost k moškemu, etnocentričnost, seksističnost in toga hierarhičnost. … [P]sihoanaliza nikoli ne bi bila sprejeta in priljubljena teorija, kakršna je dandanes, ko bi bil Freud ostal pri svojih prvih spoznanjih glede tega, kako veliko vlogo ima seksualna travma, kajti njegova kritika obstoječe družbe bi segala pregloboko, implikacije pa bi bile preveč vznemirljive. Freud je s tem, ko je krivdo prevalil na žrtev, razbremenil družbo potrebe po spremembi oziroma samorazmisleku. Končna posledica je bila, da je tudi on uveljavil moško optiko, tako da ni nič kaj dosti zmotil dremeža našega sveta.«
Če so vam bili všeč filmi Nevarna metoda, Let nad kukavičjim gnezdom, mogoče tudi Kdo je Bourne ipd., je to gotovo knjiga za vas.
Prilagoditev strani