pot do samega sebe.
Meditacija.
»Hoja ni šport,« zapiše takoj na začetku. Hoja je duhovna vaja, je gibanje, ki gradi predvsem odnos hodca do samega sebe, širi obzorja, nas osvobodi časa in prostora ter nas nauči odpovedovanja. Svoja videnja pomena hoje za človekov notranji razvoj dokaže na primeru nekaterih mislecev, ki so si prav s to primarno obliko človekovega gibanja pomagali pri svojem delu in ustvarjanju.
Vodi nas od Nietzscheja, za katerega je bila hoja stanje dela, saj je večino svojih del napisal na poti, preko Rimbauda, ki je hodil, kot da bi bežal. Prvič je šel na pot že pri 15. – v tako oboževani Pariz, mesto pesnikov in umetnikov – zadnjič pri 37., že brez noge in z napredujočo paralizo. Dotakne se Rousseauja, ki je bil le med večurno hojo gospodar svoje domišljije, Thoreauja, avtorja prvega filozofskega traktata o hoji, za katerega hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega, naravnega, in Kanta, ki je z rednimi vsakodnevnimi enournimi sprehodi dokaz, da hoja in njena enoličnost zahtevata od hodca disciplino.
Preleti vse vidike hoje, od pohodov, sprehodov, romanj do postopanj, tavanj in potovanj, zaključi pa z duhovno in politično vrednoto hoje, katere predstavnik je bil Gandhi.
Hoditi torej pomeni znebiti se vsega nekoristnega, poenostaviti življenje, biti samozadosten, trden, vztrajen in pri vsem tem doživeti občutke radosti, užitka, sreče ni svobode.
Enkratno branje, zaradi katerega je korak še bolj lahak in pot nikoli predolga. Priporočam!