Za dve luni hoda







Človeka naj ne sodi, kdor v njegovih mokasinih dveh lun ne prehodi.

13-letna Sal med popotovanjem po krajih, ki jih je obiskala njena mama in ji pošiljala razglednice, babici in dedku, pripoveduje zgodbe svoje prijateljice Phoebe. To so zgodbe o nenavadni deklici in njeni družini, hkrati pa je tudi Salina zgodba. Obe si namreč želita samo eno: da bi se njuna mama vrnila domov. A ta želja se uresniči samo eni.
"Nekega dne sem spoznala, da je bilo vse potovanje do Lewistona babičino in dedijevo darilo meni. Podarila sta mi priložnost, da sem se lahko sprehodila v maminih mokasinkah - da bi videla, kar je videla ona, in da bi čutila, kar je morda čutila ona na svojem poslednjem potovanju." (str. 251)
"Nekega dne sem spoznala, da je bilo vse potovanje do Lewistona babičino in dedijevo darilo meni. Podarila sta mi priložnost, da sem se lahko sprehodila v maminih mokasinkah - da bi videla, kar je videla ona, in da bi čutila, kar je morda čutila ona na svojem poslednjem potovanju." (str. 251)