Z branjem Handkeja se znova izkaže, koliko lepote je v branju.

Handkejev alter ego, Filip Kobal, pri dvajsetih odide od doma na avstrijskem Koroškem na drugo stran Karavank, v domovino izgnanih prednikov, domnevnih kmečkih puntarjev. Odpravi se po stopinjah starejšega izginulega brata Gregorja ter prebira njegov zvezek o sadjarstvu, spisanim v zanj bolj kot ne tujem, slovenskem jeziku, in star slovensko-nemški slovar s konca 19. stoletja.

Pripovedovalca sta dva, mladi popotnik, ki še išče domovino in svoj pripovedovalski glas, ter Filip Kobal leta kasneje, zdaj pisatelj, ki se potovanja spominja tako, da spoznava (kot sam poudari). Oba se čudovito dopolnjujeta in nezaznavno prehajata. Pozornost še posebej pritegnejo opisi industrijskih Jesenic, odmaknjene “potočne vasi”, Bohinjske Bistrice z okolico, in divjega Krasa v 60-ih letih. Nepozabne orise posameznikov in krajev avtor dopolnjuje z izjemno izostrenim posluhom za detajle, še zlasti s tistim za jezik, slovenščino.

Z branjem Handkeja se znova izkaže, koliko lepote je v branju, ki je potapljanje v jezik in zven besed; ne samo v iskanju dogajanja ali v primeru Ponovitve, pričakovanju dejanskega snidenja z bratom.

“Pisal boš in škripanje tvojega pisala bo eden od najbolj miroljubnih šumov pod soncem.
Odpeljalo te bo k tistim sto vasem in delom mest /…/.” (str. 237)

Elkana Angelova

nazaj na seznam