Edino upravičilo za kritiko je, da nam omogoča jasneje videti. (stran 107)

John Berger, umetnostni kritik, slikar, vešč z besedami (tudi romanopisec), usmerja naš pogled, da bi znali gledati in misliti slikarske stvaritve daleč prek okvirjev slikarskih stilov in tipično zahodne obravnave umetnika kot stvaritelja. Izbor njegovih esejev od leta 1955 do 2006 odseva to poslanstvo, ki je po njegovem naloga umetnostnega kritika. Kljub tako širokem časovnem razponu ga beremo, kot da bi bili eseji napisan včeraj za danes. Od osupljivih fajumskih portretov izpred 2000 let, ki nas v svoji živosti presunejo bolj kot marsikatera fotografija danes, edinstvene samozavesti renesanse, starih mojstrov (Goye, van Gogha) do modernih klasikov, pa tudi do tega, kako razumeti fotografijo in v čem je film tako edinstven.

Od obravnave edinstvenega kratkega trenutka, ko nastane kubizem, do umetnosti današnjega časa, branje morda zahteva več postankov, saj s sodobnimi umetninami Berger najbolj razkriva, kakšnega časa otroci smo. Smo del vizualne družbe in kot taki bi se še zlasti morali učiti gledati in videti skozi lepljivo mrežo podob, s katerimi smo v bitki za našo pozornost bombardirani vsak dan. Slikarstvo je bilo tisto, ki je vidno vedno preizpraševalo. Ima moč nagovarjati skozi stoletja. Zato so nam za družbo lahko celo slike s sten muzeja – »izjemna dialektika, ki je na delu skozi čas«, zaradi katere je vsako srečanje med umetnikom, njegovo stvaritvijo in našim gledanjem tako edinstveno. Kaj pa se dogaja s slikarstvom v »stoletju izginotij«? Kaj se dogaja s pogledom človeka, ki je tako odtujen, da ne zna več gledati niti v oči živalim?

»Živimo znotraj spektakla praznih oblačil in nenošenih mask,« trdi Berger. V luči te izjave Goyevi Gola maja in Oblečena maja na naslovnici te knjige razkrivata resnico o sodobni obliki nasilja, ki se dogaja pred našimi očmi – če jo vidimo ali ne.

Elkana Angelova

nazaj na seznam