Sodobna Japonska in senčna plat romanov

Ko Mitsuki razmišlja o sebi, je prepričana, da bi bila v tem življenjskem obdobju, v katerem se nahaja, najslabša izbira za lik ali temo v kakšnem romanu. Zaveda se, da je, ironično, sama na nek način potomka feljtonskega romana. Prav njo, 50-letno žensko, ki se s sestro Natsuki spopada s skrbjo za onemogle starše in navsezadnje njuno izgubo, pisateljica Minae Mizumura postavi v središče svojega romana in nam prikaže zapletenost in protislovja sodobne Japonske in navsezadnje sodobne družbe nasploh, odnose in vlogo do ostarelih, zbirokratiziranost zdravstvenega sistema ter finančno negotovost in stisko posameznikov, ki morajo vsak zase nositi odgovornost za svojo usodo. Z najbolj življenjskimi, a vseeno temami, ki se jih izogibamo, zlasti v literaturi, nas Mizumura smelo sooči – v drugem delu pa domiselno preseka. Junakinjo pošlje v hotel ob jezeru z ozračjem kot iz detektivke Agate Christie (obiskovalce in osebje grize trač, da naj bi nekdo izmed njih prišel storiti samomor). Tja gre Mitsuki premislit svoje življenje in se odločit, kako naprej. Breme matere Noriko, njeno nenasitno stremljenje po boljšem statusu, je bilo vedno pretežko za obe sestri. Ko končno v miru sestavlja koščke mamine in babičine preteklosti – nekdanje gejše, ki je prelomila stroge družbene konvencije, da bi zaživela kot lik v svojem najljubšem romanu – bralci dobimo lep in nadvse zanimiv zgodovinski oris Japonske 19. in 20. stoletja in njeno specifično zgodovino romana kot literarne zvrsti. Junakinja ostri pogled na svoje okoliščine tudi s tem, ko spoznava zgodbe drugih gostov hotela. Mamina zapuščina pa dobi še en, drugačen pomen.

Elkana Angelova

nazaj na seznam