»Hodila bova, dokler ne bova nehala, spotoma pa bova mogoče našla prihodnost.«

Zakonca Winn sta pri 50-ih čez noč postala brezdomca. Finančni neuspeh in dolgo pravdanje na sodišču sta jima vzela dom in vse njune prihranke. Poleg vsega mož Moth zboli še za neozdravljivo boleznijo. Nekaj časa sta Raynor in Moth kot brezdomca vedrila pri prijateljih, potem pa sta se odločila, da bosta prehodila angleško obalo. Podala sta se na Jugozahodno obalno pot od Somerseta do Dorseta, ki s svojimi nekaj več kot 1000 kilometri velja za najdaljšo označeno pot v Veliki Britaniji. V nahrbtnika sta pospravila najnujnejše, šotor pa je postal njun novi dom. Divje kampiranje na robu pečin in pičla hrana sta na njiju delovala zdravilno. Narava je bila njuno zavetje in tako se jima je življenje počasi ponovno pričelo postavljati na noge.

» Nisem vedela, kaj bo prinesla prihodnost, kako jo bodo oblikovali meseci, preživeti v divjini na Obalni poti. Vedela sem le, da sva rahlo slani robidnici, ki visita v zadnjem poletnem soncu, in ta idealni trenutek je bil edini, ki sva ga potrebovala.«

Navdihujoča in prijetno pozitivna knjiga.

Anja Ptiček

nazaj na seznam