Kako, zakaj in kdaj se ljudje nalezemo vedenjske zasvojenosti in kako lahko tem vendarle uidemo.

»Polovica razvitega sveta je z nečim zasvojena in za večino ljudi je to vedenje«, ugotavlja Adam Alter, strokovnjak za marketing in predavatelj na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku, obenem pa aktiven uporabnik in preizkuševalec različnih tehnoloških naprav. Med vedenjske se uvrščajo zasvojenosti s pametnimi telefoni, elektronsko pošto, videoigrami, televizijo, delom, nakupovanjem, telesno vadbo in vedno novimi tehnološkimi dosežki. Vse več uporabnikov telefona porabi zanj četrtino svojega budnega časa. Zmanjšuje se sposobnost ohranjanja pozornosti (zlata ribica jo je zmožna obdržati 9 sekund, pri ljudeh pa je v 13 letih povprečje z 12 padlo na 8 sekund!). Se vam zdi, da sami še niste vedenjsko zasvojeni? Verjeli ali ne, takšna ocena je po ugotovitvah »skoraj vedno za 50 odstotkov prenizka«. »Število zatopitvenih in zasvajajočih doživetij narašča, zato moramo razumeti, kako, zakaj in kdaj ljudje najprej pridobijo vedenjske zasvojenosti, da jim nato lahko uidejo«, če želimo ohraniti zdravje, dobro počutje ter »zmožnost, da drug drugemu pogledamo v oči in ustvarimo resnične čustvene vezi.«
Kaj imajo betel, kat, pituri, tobak, koka in opij skupnega s Freudom in kokakolo? Kaj imajo skupnega s heroinom zasvojeni vietnamski vojaki in laboratorijska podgana Cleopatra? Koliko imata pri zasvojenosti opraviti genetika in biologija, koliko pa okolje? Kakšna je biologija vedenjske zasvojenosti? Ali ste vedeli, da številni od opiatov odvisni bolniki vseeno še niso zasvojenci? »Manjkajoči sestavini sta občutek želje, ki ga povzroča zasvojenost, ter dejstvo, da se zasvojenci zavedajo, kako dolgoročno spodkopavajo svoje zdravje in dobro počutje.«
Alter predstavlja šest bistvenih sestavin vedenjske zasvojenosti: privlačne cilje, nepredvidljive pozitive odzive, občutek postopnega napredovanja, vse težje naloge, nerešene napetosti ter močne družbene vezi. Spremlja porast vedenjskih zasvojenosti ter raziskuje, kje se te začnejo, kdo jih oblikuje in zaradi katerih psiholoških ukan postanejo tako vabljive, na koncu pa predstavi vrsto možnosti, kako zmanjšati njihovo nevarnost in kako isto znanost preusmeriti h koristnejšim ciljem.
Če ste z zanimanjem brali Plitvine Nicholasa Carra in Digitalno demenco Manfreda Spitzerja, vam bodo nedvomno všeč tudi Sužnji zaslona.

Rudi Meden

nazaj na seznam