Avtorica ima zanimivo osebno zgodbo. Zaradi napačne diagnoze, da trpi za shizofrenijo, se je morala zdraviti v psihiatrični ustanovi. Nagrada za najboljšo novozelandsko prozo, ki jo je prejela še na psihiatriji, jo je rešila pred lobotomijo.
Zgodbe so tenkočutne pripovedi o življenju skozi oči otroka in kasneje skozi doživljanje odraslih, ki jih je družba odrinila na rob. Odlikujejo jih psihološki opisi junakov in poetičen slog pisanja.
Zgodbe v posamezniku izvabljajo na plano občutke iz podzavesti, ki smo jih pometli pod preprogo in jih skušali pozabiti.