Na stara leta sem vzljubil svojo mamo
Jovanović, Dušan, 1939-
Spomini režiserja in dramatika nam z osebno noto predstavijo jugoslovanski in slovenski kulturni prostor od konca druge svetovne vojne do danes.
Dušan Jovanović Dudo je napisal spomine brez dlake na jeziku, pošteno in odkrito moško pisanje. Utrinki spominov se prepletajo iz preteklosti v sedanjost in nazaj. Njegova družina, starši in sorodniki, prihod v Slovenijo, študij in delo v gledališču. Opisana so premnoga srečanja s prijatelji, režiserji, igralci, sodelavci v gledališču in književniki. Kot avtor zapiše sam, se je z nekaterimi prijatelji razšel, bili so si blizu, zdaj so si daleč vsaksebi.
Gledališki umetniki Rade Šerbedžija, Marko Slodnjak, Ljuba Tadić, Boris Cavazza, Meta Hočevar, Matjaž Vipotnik, Ksenja Hribar, Katarina Pejović in še mnogi drugi zavzemajo posebno mesto v režiserjevem spominu. Slovenski književniki Dominik Smole, Marjan Rožanc, Svetlana Makarovič, Peter Božič, Taras Kermauner, Tomaž Šalamun, Milan Jesih, Vitomil Zupan, Boris A. Novak, Vito Taufer … so opisani v utrinkih Jovanovićevega spomina.
Pomembno mesto v njegovem življenju zavzemata Milena Zupančič in njuna hčerka Maša. Avtor zapiše: ” Človeških src ne druži samo popolnost brezpogojnega ujemanja. Trdno jih poveže bolečina, ki jo srci prizadaneta drug drugemu. Ni miru brez krikov agonije, ni odpuščanja brez krvavenja, ni sprejemanja, ki ne bi prestalo boleče rane.”
Gledališki umetniki Rade Šerbedžija, Marko Slodnjak, Ljuba Tadić, Boris Cavazza, Meta Hočevar, Matjaž Vipotnik, Ksenja Hribar, Katarina Pejović in še mnogi drugi zavzemajo posebno mesto v režiserjevem spominu. Slovenski književniki Dominik Smole, Marjan Rožanc, Svetlana Makarovič, Peter Božič, Taras Kermauner, Tomaž Šalamun, Milan Jesih, Vitomil Zupan, Boris A. Novak, Vito Taufer … so opisani v utrinkih Jovanovićevega spomina.
Pomembno mesto v njegovem življenju zavzemata Milena Zupančič in njuna hčerka Maša. Avtor zapiše: ” Človeških src ne druži samo popolnost brezpogojnega ujemanja. Trdno jih poveže bolečina, ki jo srci prizadaneta drug drugemu. Ni miru brez krikov agonije, ni odpuščanja brez krvavenja, ni sprejemanja, ki ne bi prestalo boleče rane.”
