Zgodba 14-letne Dite Kraus, ki je v auschwiškem taborišču smrti skrbela za eno najmanjših in najbolj preganjanih knjižnic.

Španski avtor A. Iturbe je v Manguelovi Knjižnici ponoči zasledil, da je v nacističnem taborišču smrti v Auschwitzu nekaj časa na skrivaj delovala skromna taboriščniška knjižnica. Po daljšem poizvedovanju in nemajhnih ovinkih je, bolj naključno kakor ne, prišel v stik z Dito Kraus, nekdanjo auschwiško taboriščnico. To so, takrat staro komaj štirinajst let, iz terezinskega geta transportirali v taborišče Auschwitz-Birkenau, kjer so uredili tudi nekakšno »družinsko« taborišče, potemkinovo vas za opazovalce z Rdečega križa. Na prošnjo tamkajšnjega vodja je Dita pod nenehno grožnjo smrti prevzela skrb za osem vtihotapljenih knjig (od Freuda in Wellsa do Švejka, ruske slovnice in knjige o analitični geometriji) in tako postala skrivna auschwiška »knjižničarka«.
Kot zapiše Iturbe: »V minulih stoletjih in tisočletjih so vsi diktatorji, tirani in zatiralci – ne glede na ideologijo, poreklo ali narodno pripadnost, ne glede na to, ali so bili arijci, Afričani, Azijci, Arabci ali Slovani, naj so nastopali v imenu ljudske revolucije, privilegiranih slojev, v imenu Boga ali vojnih razmer – imeli nekaj skupnega: zagrizeno so preganjali pisano besedo. Knjige so namreč hudo nevarne: ljudi pripravijo do tega, da začnejo misliti.« In: »Ob samem kruhu in vodi človek sicer že preživi, vendar če ima samo to dvoje, ob tem umira njegova človeškost. Kadar človeka nikoli ne presune lepota, kadar ne more zamižati in hkrati vklopiti domišljije, če se ni zmožen spraševati in spoznavati meje svoje nevednosti, to sicer je človek, ni pa to oseba v polnem pomenu besede. Nič posebnega ga ne loči od lososa, zebre ali muškatnega goveda.«
Knjiga o pogumu in upanju v času enega najtemačnejših obdobij človeške zgodovine. Kakor da bi dobili v roke nadaljevanje Dnevnika Ane Frank (ki jo je, mimogrede povedano, Dita Kraus nevede videla umirati).

Rudi Meden

nazaj na seznam