Knjižničarji ocenjujemo

 
Živeti kot stroj : pustolovščine med kiborgi, utopisti, hekerji in futuristi, ki rešujejo preprosto vprašanje smrti
O’Connell, Mark, 1979-
ocenaocenaocenaocenaocena
Učila International, 2018

249 strani
poljudna futurološka študija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)

poljuden prikaz transhumanizma, ki hoče odpraviti smrt zaradi staranja in s tehnologijo povečati človekove telesne in umske sposobnosti
»Vse pripovedi se začnejo s koncem: izmišljamo si jih zato, ker umremo.« S temi besedami Mark O’Connell začenja svojo knjigo Živeti kot stroj. Po njegovem vse velike zgodbe – pa naj je to pripoved o izgonu iz raja, ep o Gilgamešu, Ahilova zgodba v Iliadi, mit o Dedalu ali Prometeju – pripovedujejo o večni človekovi želji in prizadevanju uiti lastni smrtnosti.
Kot namiguje že podnaslov knjige (Pustolovščine med kiborgi, utopisti, hekerji in futuristi, ki rešujejo preprosto vprašanje smrti), je to poljuden prikaz transhumanizma, gibanja, ki skuša preseči omejitve človeškega telesa, usmerjati razvoj človeške vrste, odpraviti smrt zaradi staranja, si s tehnologijo povečati telesne in umske sposobnosti, se zliti s stroji in se tako docela umeriti po najsodobnejših tehnoutopističnih idealih. Kakor je nekoč zapisala Hannah Arendt: »Videti je, da je človek prihodnosti .. obseden z uporom proti obstoju, kakršen mu je bil dan od nikoder (če gledamo posvetno), zamenjati pa ga bo želel za nekaj, kar bo ustvaril sam.«
O’Connell nam vse to predstavi na dovolj poljuden način, največkrat v obliki zapisov o pogovorih z vodilnimi protagonisti transhumanističnega gibanja: dr. Andersom Sandersom, futuristom, ki bi rad postal stroj, Maxom Moorom, vodjem phoeniškega centra za krioprezervacijo, matematičnim nevrobiologom Randalom Koenom o emulaciji človeških možganov v elektronskem sistemu, predstavi Kurzweilovo teorijo o tehnološki singularnosti, zlitju biološkega s tehnološkim, poroča o dosežkih robotikov na DARPA Robotics Challenge itn.
Avtorjeva predstavitev gibanja je nekakšna mešanica radovednosti, prevzetosti, simpatije, dvomov in groze. Dosega ciljev gibanja bi lahko pomenila popolno osvoboditev od bioloških osnov, lahko pa tudi popolno tehnološko zasužnjenost. Ali je telo res samo moja »podlaga«, ali pa sem to vendarle tudi jaz? Ali bom to potem sploh še jaz? Kaj je zavest? Ali smo res samo breztelesna informacija, ujeta v mesenem telesu? Ali ni to samo v modernistično preobleko odet gnosticizem? Dualizem? Misticizem? Ali »materialistična religija«, »svetovni nazor, ki želi vse koristi religije, ne da bi sprejemal pojem greha ali ponižnost verovanja v višje bitje«, kakor to poimenuje eden izmed O’Connellovih intervjuvancev?
Skip to content