Knjižničarji ocenjujemo

 
Knjiga in bralci VI : bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2019
Rupar, Patricia, 1991
ocenaocenaocenaocenaocena
UMco, 2019
Zbirka Knjige o knjigah
228 strani
družboslovna študija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
(Porazni) rezultati najnovejše raziskave o bralnih in nakupovalnih navadah, povezanih s slovensko knjigo.
Knjiga predstavlja ugotovitve (že šeste) raziskave Knjiga in bralci. Splošna ugotovitev: negativne trende beležimo pri izposoji slovenskih knjig v knjižnicah, pri obiskovanju knjižnic nasploh, pri nakupovanju knjig ter tudi pri nakupovanju knjig najbolj intenzivnih kupcev. Premik navzgor je opaziti kvečjemu pri odstotku mladih, ki vse več knjig berejo in kupijo v angleščini.
V prvem delu P. Rupar predstavi uporabljeno metodologijo, v drugem pa A. Blatnik v orisu slovenske kulturne politike (NPK-ji) ugotavlja, da »postajamo družba brez branja knjig, tisti pa, ki jih še berejo, vse več berejo brezplačno in vse več v angleščini«. Ali ta poudarek na brezplačnosti pomeni, da za Slovence branje knjig nima vrednosti (delež tistih, ki knjig ne kupujejo zaradi visoke cene, se je s 25 spustil na 12 %, več jih kot razlog navaja »jih ne potrebujem« in/ali »nimam časa za branje«)? Če »narode konstituira skupno branje« (B. Anderson), ali to pomeni, da »slovenska narodna skupnost razpada«? Število obiskovalcev knjižnic ostaja približno enako, le da v knjižnico zahajajo manj pogosto, znaten del pa knjig ne bere. V 7 % ima za Slovence knjiga (samo) simbolno/darilno vrednost. S pogledom na nedavno dogajanje v Italiji se Blatnik sprašuje, ali slovenska kulturna politika, ki »z usmerjanjem kulture v javnem interesu v tržnost sicer nemara skuša razbremenjevati proračun«, »morda nezavedno« ne »podpira tovrstne smeri razvoja«, ki pomeni dobrodošlo »podlago za hitropotezno mišljenje populistov«.
V drugem delu M. Kovač izvaja primerjavo s podobno norveško raziskavo: nebralcev je bilo na Norveškem le 12 %, število bralcev se je s 73 povečalo na 88 %, pri nas pa se je število nebralcev povzpelo na 49 %, na raven iz 1979(!); upadlo je tudi število intenzivnih bralcev knjig. Letno večina Slovencev (58 %) prebere zgolj eno knjigo (evropsko povprečje je 68 %). Osrednji razlog za razlike med slovenskimi in norveškimi bralnimi navadami Kovač vidi v domačih navadah: na Norveškem dnevno otrokom bere 57 % staršev, pri nas samo 12 %, slovenske domače knjižnice pa so odločno manjše od norveških (obstaja namreč bistvena korelacija med njihovo velikostjo in knjižno socializacijo ter matematično-informacijsko pismenostjo). Na Norveškem je v knjižnicah sicer manj obiskovalcev, vendar ti preberejo več knjig (povprečno 4,9 proti slovenskim 3,5). Izposoja knjižnega gradiva je v Sloveniji padla za 10 %, število prodanih knjig v 4 letih za 20 %, število kupcev e-knjig pa se je še zmanjšalo. »Ali kot družba bralne navade sploh želimo ohraniti kot vrednoto«?
S. Rugelj pa v Knjižni recesiji v času splošne konjunkture piše o tem, kako je slovensko knjižno založništvo kot celota v teh letih zabeležilo nadaljnje upadanje (upadel je predvsem segment slovenske knjige s ceno okrog 20+ evrov na knjigarniških lokacijah: »Čevlje potrebuje vsak, knjige pa ne!«). Razglablja o prodajnih značilnostih učbenikov, o delovanju založb, njihovih neknjižnih dejavnostih, učinku subvencij ter vplivu zakona o enotni ceni knjig in knjižničnega odkupa na poslovanje založb. Po Rugljevi oceni »se bo v Sloveniji tudi v naslednjih petih letih vsako leto prodalo približno 4 milijone novih knjig«, približno toliko kot zdaj, »ostaja samo vprašanje …[:] Kakšne knjige bodo to?«
Accessibility