Knjižničarji ocenjujemo

 
Kratko kraljevanje Pipina Četrtega
John Steinbeck
ocenaocenaocenaocenaocena
Celjska Mohorjeva družba, 2013

174 strani
kratki roman, poltična satira
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)

Politična satira o poniglavem politikantstvu in boju za oblast, hkrati pa drama o dilemah in notranjem boju malega človeka, ki hoče ostati zvest sam sebi in svoji vesti
Po padcu francoske vlade nastopi brezvladje. Ker se stranke nikakor ne morejo zediniti, po spletu okoliščin in zaradi skritih interesov vsake od strank obvelja predlog, da je treba ponovno uvesti monarhijo. Za kralja izberejo Pipina Héristala, amaterskega astronoma, ker se v njegovih žilah pretaka kri Karla Velikega. Kralj vzame svojo vlogo resno: poglobi se v zgodovino francoskih kraljev, noče ponavljati starih napak in išče pravi smisel kraljevanja. Znajde se v precepu: ali biti kralj brez oblasti, torej lutka, ali kralj z oblastjo, torej nekaj, kar vsi sovražijo? Vedno bolj ugotavlja, da med sabo sprti politiki Francijo samo slepijo in jo izkoriščajo za svoje interese ter da bi bilo treba pravice in dobrine enakomerneje prerazporediti med vse. Ko pa predstavi svoje revolucionarno videnje novega, pravičnejšega družbenega reda v državi, po državi izbruhnejo izgredi in nemiri, kralja odstavijo, spet razglasijo republiko, vendar nova vlada pade že po nekaj mesecih, Pipin pa se vrne v Pariz k ženi in svojemu teleskopu.

Čeprav Steinbeck postavlja svoj roman v Francijo, ga imenuje »izmišljija«, dogajanje pa umešča v neimenovano leto »19—«.Vse to postavlja roman tudi na nadčasovno in nadkrajevno raven, njegova satirična ost pa je naperjena proti vsakršni in vsepovsodni ozkogledni, ozkosrčni, oblastiželjni, vase zagledani politiki, ki meri le na svoje interese in koristi, ki ji cilj posvečuje sredstvo, ki s svojimi sprevrženimi političnimi ambicijami zahaja v nesmiselna protislovja sama s sabo zgolj zato, da bi onemogočila politične nasprotnike, ki pozablja, da jo je ljudstvo volilo za to, da bi skrbela za njegovo blaginjo, za njegovo srečo in napredek, in se zapleta v brezplodne strankarske, drobnjakarske razprtije, s poglabljanjem zadrtih ideoloških ločnic pa zapira pot vsakršnemu napredku in največkrat sama sebi koplje jamo. Kljub svoji fiktivnosti, duhovitosti in humornosti je roman torej veliko bližje strašljivi resnici o dogajanju v politiki in oblastnih strukturah, če ne toliko o tem, kar je, pa toliko bolj o tem, kar bi lahko bilo, zato ni nič čudnega, da je Steinbeckov humor tu nekoliko zajedljivejši in pikrejši kakor v njegovih drugih delih.

Skip to content