Veliko partnerstvo : Bog, znanost in iskanje smisla
Sacks, Jonathan
Družina, 2019
412 strani
filozofsko-religijska študija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
študija o kompatibilnosti znanosti in religije v sodobnem svetu
Knjigo je napisal Jonathan Sacks, ki je bil vrsto let glavni rabin judovskih skupnosti v Združenem kraljestvu, sicer pa priznan filozof, teolog, politik in pisatelj. K pisanju ga je spodbudil oglas Britanske humanistične družbe, ki je leta 2009 londonske avtobuse polepila z napisi: »Verjetno ni Boga. Prenehajte se vznemirjati in uživajte življenje!« Čeprav je avtor jud, to ni knjiga o judovstvu, ampak o enoboštvu vseh treh abrahamskih ver: judovstva, krščanstva in islama.
Sacks zagovarjam prepričanje, da potrebujemo tako religijo kot znanost in da sta to le dva različna, vendar medsebojno spravljiva pogleda, s katerima vidimo svet v njegovi tridimenzionalni globini. Človek je sposoben stvari razgraditi in spoznavati, kako so njegovi sestavni deli medsebojno povezani, sposoben pa je tudi stvari povezovati v pripoved in združevati ljudi tako, da oblikujejo odnose. Prvo sposobnost najbolje ponazarja znanost, drugo religija. Znanost stvari razstavlja, da ugotovi, kako delujejo, religija pa jih povezuje, da ugotovi, kaj pomenijo. Prva dejavnost prevladuje v levem predelu možganov, druga je povezana z njihovo desno polovico.
V prvem delu knjige Sacks trdi, da je do predstave o nespravljivosti obeh disciplin prišlo v zvezi s tem, kako je religija prišla na Zahod, kot križanec dveh radikalno različnih kultur, stare Grčije in starega Izraela; zato po njegovem prihaja do zmešnjave med Aristotelovim in Abrahamovim bogom. V drugem delu razlaga, zakaj je religija pomembna in ob kaj bomo, če jo izgubimo. Zahodna civilizacija je zgrajena na zelo posebnih religijskih temeljih, in če jih izgubimo, bomo izgubili večji del tega, kar dela življenje blagodejno, svobodno in človeško. Ne bo nam uspelo ohraniti pojma človeškega dostojanstva, izgubili bomo politiko skupnega dobrega in odkrili, da se ne zmoremo več oklepati skupne morale. In ugotovili bomo, da človeškega življenja kot celote ni več mogoče osmisliti. Tretji del obravnava največje izzive za vero: Darwina in novodarvinistično biologijo, vprašanje nepravičnega trpljenja in napade »novih ateistov« zaradi vsega hudega, kar so ljudje počeli in počnejo v imenu Boga ljubezni. Zadnje poglavje je Sacksov osebni credo, njegov odgovor na vprašanje, zakaj verovati.
Kot pravi Sacks: znanost je zmaga nad nevednostjo, religija je rešitev pred samoto. Zdravilo za slabo religijo je dobra religija, ne nereligija, zdravilo za slabo znanost pa je dobra znanost, ne opustitev znanosti.
Sacks zagovarjam prepričanje, da potrebujemo tako religijo kot znanost in da sta to le dva različna, vendar medsebojno spravljiva pogleda, s katerima vidimo svet v njegovi tridimenzionalni globini. Človek je sposoben stvari razgraditi in spoznavati, kako so njegovi sestavni deli medsebojno povezani, sposoben pa je tudi stvari povezovati v pripoved in združevati ljudi tako, da oblikujejo odnose. Prvo sposobnost najbolje ponazarja znanost, drugo religija. Znanost stvari razstavlja, da ugotovi, kako delujejo, religija pa jih povezuje, da ugotovi, kaj pomenijo. Prva dejavnost prevladuje v levem predelu možganov, druga je povezana z njihovo desno polovico.
V prvem delu knjige Sacks trdi, da je do predstave o nespravljivosti obeh disciplin prišlo v zvezi s tem, kako je religija prišla na Zahod, kot križanec dveh radikalno različnih kultur, stare Grčije in starega Izraela; zato po njegovem prihaja do zmešnjave med Aristotelovim in Abrahamovim bogom. V drugem delu razlaga, zakaj je religija pomembna in ob kaj bomo, če jo izgubimo. Zahodna civilizacija je zgrajena na zelo posebnih religijskih temeljih, in če jih izgubimo, bomo izgubili večji del tega, kar dela življenje blagodejno, svobodno in človeško. Ne bo nam uspelo ohraniti pojma človeškega dostojanstva, izgubili bomo politiko skupnega dobrega in odkrili, da se ne zmoremo več oklepati skupne morale. In ugotovili bomo, da človeškega življenja kot celote ni več mogoče osmisliti. Tretji del obravnava največje izzive za vero: Darwina in novodarvinistično biologijo, vprašanje nepravičnega trpljenja in napade »novih ateistov« zaradi vsega hudega, kar so ljudje počeli in počnejo v imenu Boga ljubezni. Zadnje poglavje je Sacksov osebni credo, njegov odgovor na vprašanje, zakaj verovati.
Kot pravi Sacks: znanost je zmaga nad nevednostjo, religija je rešitev pred samoto. Zdravilo za slabo religijo je dobra religija, ne nereligija, zdravilo za slabo znanost pa je dobra znanost, ne opustitev znanosti.
