Roman o odraščanju, ki je nabit s čustvi, krivdo in odpuščanjem.

Bili so lumpi. Divjaki. Mama jim je umrla. Oče jim je ušel. A četrtemu fantu od petih je bilo ime Clay. Fant, ki se je nasmihal, a nikoli smejal. Tepel, a ne za zmago. Treniral, a ne za dosežke. Ko je iskal pot do bolečine in trpljenja, je postal vse, kar je moral biti. Zaradi njega so se vsi spremenili.

Roman na petsto straneh, ki ga je avstralski avtor Marcus Zusak (1975) gnetel in oblikoval kar 13 let, je čisti bralni užitek. Svojevrsten slog, ki smo ga spoznali že v Kradljivki knjig in Odposlancu, je tokrat še bolj dovršen, še bolj inovativen in poetičen, zato ne čudi kopica literarnih nagrad. A ni samo slog tisti, ki prepriča, da imamo res opravka z literarnim presežkom. Zgodba o odraščanju petih bratov, ki se morajo po mamini smrti in očetovem odhodu znajti vsak po svoje in sprejeti življenje takšno, kot je, je polna preobratov, skritih sporočil, skrivnosti, neizmerne bolečine, a tudi medsebojne navezanosti, ljubezni in vere v to, kar so in v kar verjamejo. Njihovo prijateljstvo je trdno, njihova vera v pravičnost neomajna, ljubezen nemalokrat polna tišine, a globoka in trdna.

Tako kot Clay gradi most za in do očeta, tako avtor spretno zlaga misli, ki se na prvi pogled zdijo razdrobljene in nepovezane, a sčasoma prav vsak stavek dobi svoje mesto. Labirint besed vztrajnega bralca pripelje do veličastnega vrhunca, ko lahko samo še nemo opazujemo poplavo čustev, ki nas prevzemajo, uničeni, a neizmerno hvaležni.

Roman, za katerega lahko z gotovostjo trdim: ko ga boste prebrali, se lahko zgodi, da bodo vsi ostali zbledeli.

Barbara Klinar

nazaj na seznam