Življenjske zgodbe treh sester z Gorenjske v času med vojnama in po drugi svetovni vojni

Mama Francka se kljub sladkorni bolezni in starosti odloči za potovanje v Innsburck. Njeno skrivnostno izginotje prestraši hčerko Mijo, ki se poda z avtom za njo. Francka na poti doživlja katarzo svojega življenja. Z njo potujeta tudi njeni pokojni sestri Lucija in Zefi. V pogovoru treh sester spoznavamo njihove življenjske zgodbe.
Odraščale so na kmetiji še z bratoma Francijem, Janezom in sestro Marijo. Delo, skromnost in poštenost so bile vrednote njihovega odraščanja. Oče je bil alkoholik in večkrat grob do družine. Francka je delala kot dekla na kmetijah in zanosila z gospodarjevim sinom. Pred vojno je rodila nezakonskega sina Francija. Njo, sina in nečaka Ivana so Nemci izselili v delovno taborišče Gunzenhausen. Mali Franci je tam umrl kot otrok 32-G, nečak Ivan pa je dobil težke psihične posledice. Konec vojne je spoznala taboriščnika Belgijca Josepha in z njim zanosila. Mija se je rodila v Sloveniji. Težko je bilo življenje matere samohranilke, ki cel teden ni videla svojega otroka, ker je hodila v službo. Črnogorski oficir ji je obljubljal zakon in boljše življenje, a se ni več vrnil v Slovenijo. Iz te zveze se je rodil sin Ljubo. Z otrokoma je kar 18 let živela na Bledu, blizu železniške postaje. Kasneje se odselijo na Jesenice.
Sestra Zefi je bila natakarica v hotelu. Zaradi političnih razmer po vojni je s kolegom Štefanom pobegnila v Avstrijo. Tam sta s trdim delom prišla do svoje gostilne Templ v Inssbrucku. Njun zakon pa ni bil srečen brez otrok. Moževa nezvestoba je Zefi vodila v alkoholno tolažbo. Najbolj srečna je bila Lucija, ki je šla med nune v red usmiljenk. Tudi njej ni bilo prizanešeno po vojni. Delala je v bolnici. Bila je svetel žarek veselja za Francko in njena otroka.
Mija mamo najde, a ta kmalu umre. Prekmalu umre tudi brat Ljubo, ki si je družino ustvaril v Švici. Za polbratovo smrt v taborišču zve šele po materini smrti. Išče očeta in tudi bratov grob.

Irena Razingar

nazaj na seznam