Knjižničarji ocenjujemo

 
Večna Jakobova pot : nisem se ji mogel upreti
Rufin, Jean-Christophe
ocenaocenaocenaocenaocena
Ljubljana : Modrijan, 2015

196 strani
Dokumentarna literatura, potopisni roman, spomini
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)

Pot pušča sledi, tako ali drugače. Izjemno ponotranjeno doživetje francoskega zdravnika, diplomata, zgodovinarja in pisatelja.
“Ko sem se odpravil na Pot svetega Jakoba, nisem iskal ničesar, a sem to našel.”
V slovenščini lahko trenutno beremo Rufinova romana Abesinec in Vonj po Adamu. Tokrat pred nas prihaja z izkušnjo camina. Kot tisoči drugih, ki se vsako leto podajo na to okrog 800 kilometrov dolgo preizkušnjo, se ji tudi on ni mogel upreti. Na pot se je podal s premajhnimi čevlji in prevelikim nahrbtnikom. Med potjo si ni delal zapiskov. Knjigo je napisal po spominu. Večna Jakobova pot ni klasična potopisna pripoved in tako ne zajema opisa poti po dnevnih etapah. Med pohodniki velja rek, da te camino sprejme ali pa te ne. Rufina je pot sprejela, oz. je on sprejel njo. Bil brez načrtov, poln slabosti, obupa in nasprotujočih si misli. Po dobrem tednu dni hoje se je končno prepustil Poti in vse je postalo naenkrat tako enostavno in osrečujoče.

Legendarna romarska pot, ki vodi do mesta Santiago de Compostela, je že postala tema mnogih knjig, ki se, poleg klasičnih popotniških vodnikov, gibljejo v risu med potopisom in izpovedno knjigo o osebnostni preobrazbi. Kar nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino. Zdaj smo dobili še eno. Njen avtor, Rufin (1952), francoski zdravnik, pisatelj in popotnik, v slovenščini že znan po romanih Abesinec in Rože za Adama, se je pred nekaj leti odpravil na Camino, romarsko pot, ki se je mnogi lotijo, da bi na njej premislili in analizirali svoje življenje ter ga po možnosti tudi na novo osmislili. Potem ko se je Rufin na začetku so­očil z vsemi tegobami tega potovanja, od neudobnih čevljev do preobilne prtljage, se je v nadaljevanju začel posvečati tako svojemu doživljanju dolgotrajne vsakodnevne hoje kot spoznavanju naključnih sopotnikov in analiziranju razlogov, zakaj so se oni podali nanjo. Rufin je občutljiv opazovalec dogajanja okoli sebe, z žlahtnim jezikom nam svojo pot predstavlja kot skoraj literarno izkušnjo, pri tem pa tako ali drugače ves čas kaže na to, da je ta pot k samemu sebi za vsakogar od popotnikov njemu lastna in zato vsakič znova unikatna izkušnja. (vir: Bukla)

Kompostela sama je seveda razočaranje. Rufin jo opiše kot sodobno metropolo z grdimi spomeniki, nakupovalnimi središči in hitrimi cestami. »Ko prideš tja, se ne vrneš v stare čase, ampak, nasprotno, grobo in dokončno končaš v sedanjosti.« In zaključek? Pot kmalu postane le še oddaljen spomin, a filozofski ekstrakt, ki se je izcimil iz nje, je ostal v njem in uporabil ga je pri pisanju knjige Veliko srce. Pot na neki poseben način tako še vedno deluje v njem.
Rufin je luciden opazovalec in spreten pisec z izdelanim slogom, kar je dokazal že v prejšnjih delih. V tej knjigi je še posebej prepričljiv, ko poskuša razdelati filozofski pomen Poti, pa tudi ko opisuje ljudi, ki jih srečuje, pokrajine, skozi katere se prebija, in svoje občutke ob obnavljanju srednjeveške pokore za grehe, kar Pot v svojem bistvu je, v sodobnem času.

Skip to content