“Kratka zgodovina prihodnosti” – kakšna prihodnost čaka človeško vrsto v posthumanistični družbi

Homo deus izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija je logično nadaljevanje njegovega Sapiensa, blesteče napisane zgodovine človeka od prazgodovine do naših dni, ki jo Harari končuje s spraševanjem o tem, koliko je današnji človek srečnejši od človeka preteklih dob, in z napovedjo transhumanistične prihodnosti. Ker naj bi po njegovem človek do neke »razumne« mere že opravil s temeljnimi problemi, s katerimi se je od nekdaj ubadalo človeštvo (lakota, epidemije, vojne), se zdaj sooča z vprašanjem, kaj bomo zdaj sami s sabo. V Hararijevi projekciji se bo človek v iskanju sreče z biološkim in kiborškim inženiringom ter inženiringom neorganskih bitij zdaj zdaj vrgel na iskanje nesmrtnosti in tuzemske sreče z nadgradnjo ljudi v »bogove«. Po opisu sveta homo sapiensa zadnjih 1000 let in tega, kako je v tem času prevladal humanistični svetovni nazor, Harari ostroumno opiše trenutno zagato, v kateri se je znašel človek, in iz tega izpelje napoved (morebitne) nič kaj rožnate prihodnosti človeka, namreč propad humanizma, če/ko bo iskanje nesmrtnosti, blaženosti in božanskosti pretreslo temelje vere v človeka. Po Harariju liberalnega humanizma nič več ne ogrožajo filozofske ideje, pač pa tehnologije, ki kmalu ne bodo več dopuščale svobodne volje, in novi tehnološki religiji: tehnološki humanizem (genski inženiring, nanotehnologija, vmesniki med možgani in računalniki) in dataizem (podatkovna religija). Tako kot je humanizem potisnil na stranski tir Boga, bo podatkovni centrizem potisnil na stranski tir ljudi – in takrat bo homo sapiens izginil.
Harari te mračne napovedi glede človekove prihodnosti sklepa s streznilnim opominom, ki pa vendarle pušča odprta vrata za optimističnejši izhod: »Ko napovedi izrečeš na glas, že lahko začneš premišljati o alternativah.«

Rudi Meden

nazaj na seznam