Pelji me v Pompeje, ljubezen je tam sladka!
Če kdo še ni videl Apelove slike Venere, naj pogleda moje dekle; enako sijajna je.
– Pompejski grafiti

V letu 74 je bilo mesto Pompeji v popolnem razcvetu. Trgovali so z raznovrstnim blagom, seveda pa tudi s sužnji. To je zgodba o Amari, sužnji, ki svoj novi dom v javni hiši deli še s štirimi drugimi dekleti. Trdno odločena, da se bo izkopala iz situacije v kateri je, ves čas tvega in išče izhod. Njen gospodar Felix je do svojih punc okruten, hladen in skopuški. Kljub strahu pred njim in studom, sramu in popolnim razvrednotenjem Amara svojo novo vlogo igra dovolj uspešno, da si lahko začne utirati pot proti boljši prihodnosti. Usoda do njenih prijateljic, ki ji nudijo največ opore, ni tako prizanesljiva.

Zgodba se za nekatere akterje zaključi, druge najtežje šele čaka. Vemo, da Pompeje nekaj let kasneje pod seboj pokoplje vulkan Vezu, kar bralec sluti in v strahu pričakuje nadaljevanje romana. Bo Amari kljub vsemu spelo priti do boljšega življenja?

Tina Opalk Knavs

nazaj na seznam