Nobena od Murakamijevih zgodb se ne dogaja v porušenem mestu. Tam živijo le sorodniki ali prijatelji, s katerim že dolgo niso bili v stiku. Tako kot v Medeni piti, ki mi je bila najljubša. Džunpei ni poklical domov; razdor s starši je bil preglobok in predolgotrajen, da bi še upal na pobotanje. Raje je zbral pogum in s Sajoko po več letih prestopil mejo prijateljstva. Tudi Komurova žena je v zgodbi NLP nad Kuširom po šestih dnevih nepremičnega zrenja v televizijo, odšla s kratkim sporočilom, da je ne bo več nazaj. V resničnost pa občasno vstopajo fantastični elementi. Pogosto gre za srečanja z nenavadnimi oziroma skrivnostnimi osebami, kot v zgodbi Žabec, ki je rešil Tokio.

Vse zgodbe imajo odprt in negotov konec, s čimer Murakami nakazuje, da je iskanje smisla nikoli končana pot.

nazaj na seznam