“Toda nisem preučevalec ali poznavalec življenja in za nič se ne zavzemam. Kakopak bi tolažil, če bi mogel. A to ni moj cilj. Tolažniki ne morejo vedno govoriti resnice.”

Bellow je označil svoj kultni roman Herzog za “kritiko vsevednih intelektualcev”. Planet gospoda Sammlerja mu je v tem zelo podoben. Spremljamo razmišljanje izjemno izobraženega svetovljana z enciklopedičnim znanjem, ostarelega gospoda Sammlerja, ki ga je zaznamovala izkušnja holokavsta in povojnih pobojev na Poljskem. Poleg te edinstvene perspektive se kot Jud na Manhattnu znajde v središču velikih družbenih sprememb, ko se človeštvo pripravlja, da bi prvič stopilo na luno. V varni tišini svojega “planeta” zre nanj, ga kritično analizira in komentira. Novica, da je njegov dragi nečak v bolnici in se nevarno bliža smrti, ga prisili, da se spusti in si prizna, da le ni tako ravnodušen do življenja in smrti. To mu povrne določeno jasnost v razmišljanju, ko tehta vrednote, se sprašuje o dolžnostih človeka – in ga omehča do bližjih. V njem se zbudi sočutje, nekaj, za kar je bil prepričan, da ni več del njegove osebnosti. Svoje misli celo izreče na glas.

Knjiga, ki je bila izdana že leta 1970 (s prevodom Nuše Rozman pa smo slovenski bralci dobili še lično naslovnico, polno tehtnih namigov oblikovalke Jerneje Rodice) nudi izjemno razgibano razmišljanje, pa tudi pogled na družbo takratnega časa. (Ta je v marsičem izredno podobna današnji; na primer “teater duše” posameznikov, ki se danes, sicer v novih oblikah, a v toliko večji meri dobro trži.) Nepozabni so tudi opisi oseb in Manhattna nasploh … vse skozi kritično oko in piker jezik gospoda Sammlerja.

Elkana Angelova

nazaj na seznam