Knjižničarji ocenjujemo

 
Življenje brez psa
Velikonja, Irena
ocenaocenaocenaocenaocena
Mladika, 148
Majnice
2014 strani
Mladinska pripoved o odraščanju
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Mladostniška izpoved o potrebi po sprejemanju in razumevanju nekoga drugega.
“A je lahko sploh še bolj bedno? Sara in Barbara sta dobili psa za rojstni dan. Čivavo. Eno navadno majhno čivavo. Ampak pes je pes. In sploh nista prav dolgo sitnarili. Njima ni bilo treba. Onidve dobita vse takoj. Jaz pa si od vsega najbolj želim psa, ampak ni šans. Jaz ga ne bom dobila. Seveda ne bi imela čivave. Imela bi velikega psa. Najraje kraškega ovčarja ali celo bernardinca. Bernardinec bi bil res zakon, ampak zavedam se, da je prevelik. Nekoč bom imela svojo hišo in psa. Ali celo konja. No, ne bom pretiravala. Pes mi bo čisto zadostoval. Trenutno pa Peter ne pristane niti na majhnega kokeršpanjela.” (vir: Odlomek iz knjige)
Neja je osnovnošolka, ki se mora na začetku šolskega leta s svojim »očetom« preseliti na vas, saj Peter ne zmore stroškov, ki jih prinaša življenje v mestu. Nejina mama se namreč ni vrnila s svojega potovanja v Indijo, zato se morata Neja in Peter, ki niti ni njen pravi oče, spopasti z novim načinom življenja. Njuna družinska skupnost na vasi bode v oči, zato imata oba težave. Petra obtožijo celo zlorabljanja otroka, Neja pa se sooča z nesprejetostjo med vrstniki. Na srečo najdeta oba tudi zaveznike, celo prijatelje. Nejin najboljši prijatelj postane ovčar. Psa si je želela že prej, pravzaprav je življenje brez psa metafora za njeno hrepenenje po sprejetosti, domačnosti, družini, materi. Nejina mama se s svojega potovanja vrne, ampak kljub temu se je med njeno odsotnostjo vsem zgodilo toliko stvari, da življenje po njenem prihodu ne more biti več enako.
Mladostniki pogosto hrepenijo po nekom, da bi jih začutil, sprejel in razumel. Če ni mame in očeta, se njihove želje dostikrat zlijejo v željo po živali. Knjige o živalih, bodisi poučne bodisi leposlovne, se v knjižnicah dobro izposojajo in brez dvoma bo tudi s to knjigo tako.
Nejina zgodba je zgodba zapuščene najstnice, ki živi s svojim očimom, čeprav uradno ni njen očim, njena mama pa je odšla. Življenje na vasi je drugačno kot v mestu, tu so predsodki še posebno živi in še poglabljajo stisko družine. Peter in Neja sta družina, pa naj jo zakoni/predsodki imenujejo, kakor jim je drago. Življenje poskrbi za resničnost. Mladi bralci se bodo zlahka poistovetili z Nejo, stiskali pesti zanjo in tudi zajokali z njo. Bližina vedno pomaga, pa naj bo to bližina človeka, živali ali pa bližina besed – Neja namreč piše dnevnik, kar ji pomaga, da predela strahove, bolečino, zapuščenost. Pisateljica je s tem delom ponovno pokazala, da se dobro vživlja v svet mladih. (vir: Bukla)
Skip to content