Knjižničarji ocenjujemo

 
The Four Loves
Lewis, C. S.
ocenaocenaocenaocenaocena
Orlando & Harcourt, 1960
141 strani
psihološko-verska študija
preverite, ali je knjiga prosta (OPAC)
Študija ljubezni v vseh njenih različnih pojavnih oblikah
V knjigi avtor obravnava ljubezen v njenih različnih pojavnih oblikah. Že vnajprej jih razdeli na dve glavni kategoriji, ljubezen iz potrebe in ljubezen, ki daje, v drugem poglavju pa obravnava razliko med »ljubiti« in »imeti rad« (»to like«), podrobno razdela tudi ljubezen do narave, kakor se je ta kazala skozi stoletja, ljubezen do domačih živali in različne stopnje ljubezni do domovine.

V naslednjih poglavjih pa izhaja iz štirih grških besed za ljubezen in vsaki nameni samostojno poglavje. Prva je prisrčna naklonjenost (»affection«, gr. storge), kakršno si izkazujejo ljudje v družini, pa tudi ljudje, ki se po naključju znajdejo skupaj, lahko je tudi ljubezen človeka do živali ali ljubezen mačke in psa. Ta ljubezen je neselektivna (družine ne izbiramo), najbolj naravna, čustvena in tudi najbolj razširjena, za svoj obstoj pa potrebuje predvsem čas in dolgo znanstvo. Nevarno je le, da jo zaradi naravne »danosti« jemljemo preveč samoumevno (»Vsaj doma sem menda lahko brez zavor«), ali pa da s svojo požrtvovalnostjo postane tiranska in polaščevalna. Četrto poglavje je posvečeno prijateljstvu (gr. philia) med ljudmi, ki jih veže skupni interes ali dejavnost. Za prijateljstvo se odločamo sami, ni nujno za življenje, zato je to najmanj »biološka« in najbolj »duhovna« (neorganska) med ljubeznimi. Kljub veliki hvali, ki jo Lewis izreka prijateljstvu (sam je imel krog intimnih prijateljev, med njimi poznamo zlasti J.R.R. Tolkiena), svari tudi pred njegovimi temnimi platmi (snobizem, načrtna ekskluzivnost). Peto poglavje obravnava romantično ljubezen (gr. eros), ki jo Lewis loči od venerične, seksualne ljubezeni (»Venus«): Eros se namreč želi z drugim človekom (le) čustveno povezati. Kljub pogosti obravnavi je ne bi smeli jemati preresno, še manj pa bi jo bilo prav pobožanstviti ali idolizirati. Zadnje poglavje pa avtor namenja najvišji, brezpogojni, »božji« ljubezni (»charity«, gr. agape, lat. caritas), ki ljubi neglede na okoliščine, ki ljubi, česar po naravi ne bi mogli ali znali ljubiti, in ki je vir vseh drugih ljubezni.

Lewis svojo študijo o ljubezni izpeljuje na način miselnih eksperimentov, ki včasih spominjajo že na sokratovske miselne izpeljave. Odkrito priznava, da jo utemeljuje predvsem na osebnem izkustvu in neprikriti krščanski perspektivi; po njegovem je odgovor na ta vprašanja mogoč le v povezavi s človekovim svetovnim nazorom. Kljub formalno teološkemu pristopu je knjiga prepolna drobnih uvidov in polnokrvnih anekdot iz vsakdanjega življenja (npr. o dr. Quartzu, ki je okrog sebe zbiral študente, a jih zavrgel takoj, ko so se mu zoperstavili, ali gospe Fidget, ki je s preobiljem svoje »ljubezni« do onemoglosti dušila vso družino), tako da lahko tudi manj »zahteven« bralec v njih prepozna svojo življenjsko izkušnjo.